vesnina bluzenja

sem kot ena spužvica, kot ena kuhinjska gobica…

vpijam vse, od vode, penine, cocacole, jacka.. do detergenta. in potem v spenjeni obliki pride ven. več in druge barve in z drugim okusom.

kot kuhinjska gobica, samo ne tako svinjska

če ne moreš spati, ne moreš sanjati. tazaresni sanjači pa sicer sploh nikoli ne spijo. spimo. če poješ nekaj slanega, moraš še nekaj sladkega. če spiš, moraš sanjati. cocacola zero čez puranjo suho salamo.

če ne spiš, moraš sanjati še bolj.

če sredi noči ne moreš spati, lahko pokličeš samo tistega, ki ne spi. pozno je. ne bi smela klicati ob taki uri. ampak ne morem spati, razen če …

če bi vse svoje sanje, ki sem jih sanjala do zdaj, pometla na kupček… katere stvari bi se najbolj videle? katere sanje bi bile ob vznožju in katere na vrhu? in katere bi po vulkansko bruhale ven iz kupčka?

tiste grozne,  m o r a s t e,  za katere si oddahneš, da so le to, kar so, ko se zbudiš? ali tiste  n a d  o b l a k i,  ki se pravzaprav zaključijo še bolj grozno - ko se zaveš, da so daleč od resnice.

kaj pa če je resničnost res samo sanjana?

če.

i see you

je rekla neytiri in smo se stopili v kinu skupaj s kokosovim maslom na kokicah. in i see you bi lahko bil trendovski i love you. i love you ima za današnje čase preveč prizvoka posestvovalnosti, iz preteklosti. i see you pa je tako svež… vidim te, razumem te, spoštujem te, vidim te v dušo, v srce, vidim te in te sprejemam, in si, in sem, in se ne obremenjujem s pripadnostjo ali z ujemanjem ali s čustvi, ampak preprosto vem, kdo si, in ti povem, da vem, in sem s tabo. in vse ostalo nima veze.

simplicity. complexity. reality. insanity.

bullshit sem prebrala šestkrat v dveh dneh na facebooku. sranjast status. lepše se sliši barva modrca, pa tudi če si tip. pa tudi če ne veš, za kaj se gre. eni pa raje kakajo po socialnih omrežjih. eni težko kakajo, če je wc deska premrzla, drugi pa ne marajo pogretih.

dolgo smo komaj čakali novo leto, potem sneg, zdaj pa že komaj čakamo poletje. ampak vse, kar komaj čakamo, pride, ponavadi še hitreje, kot bi si v resnici želeli, in skoraj vedno hitreje, kot smo pričakovali, še hitreje pa mine, gre mimo, in potem, da ne bi mislili na to faking minljivost, spet hitimo komaj čakat nekaj ..n o v e g a.

in tudi če bi se vse odvijalo po drugačni percepciji časa in bi lahko podaljševali lepe trenutke v nedogled … bi še vedno slej ko prej padli v realno stanje…v realno sranje. ker lepe trenutke si je treba narediti, ne pa jih čakati.

in tudi če obstaja milijone paralelnih svetov in vesolij, imamo v tem svetu samo ta trenutek. another world, another you, another me… je morda nekje, nekako, če in ko in pod tisočstoštiriindvajsetimi pogoji.

zdaj in tukaj pa imamo samo svoje sanje in svoje sranje…

lahko samo lovimo in oddajamo pozitivne vibracije…

vsako novo leto je nova pot…

in vsaka nova pot je nov izziv…

v 2010 želim vsem na poti čimveč trenutkov, ki se bodo ob prehodu v novo leto odvrteli v glavi pod naslovom “best memories”…

pa srečnga pa zdrauga!

ali mogoče kaj drugega? any scary ideas?

…pojma nimam, kaj to je in kaj bi lahko bilo, če bi nekdo konkretno cigareto pokadil.

fajn občutek je, ko počistiš vse majhne razpoke med ploščicami. ali pa ko odneseš v smeti zadnjo vrečo stare šare. ko izprazniš klet in okostnjake iz omare.

ko s kože spraskaš odmrle celice.

vse zasije. in sploh ni važno, če je nebo ves čas temnosive barve.

ne bi se spuščala v tradicijo, v izhodišče današnjega praznika, še manj pa v osebne navade ljudi, ki bojo danes obiskali grobove pokojnih. vsak po svoje.

jaz ne grem!

že par let se govori, kako prvi november ni več dan mrtvih, ampak predvsem industrija sveč in rož. me zanima, če cvetličarne še na kakšen dan prodajo toliko rož. za sveče pa itak vsi vemo, da so ena večjih obremenitev okolja…

ampak jih moram kupit 15, ja kar cel paket rdečih bom uzela, kaj pa, bom nesla še h sosedi, ona je lani dala nam, mi pa nismo, bom letos kar dve. pa še tončka je umrla letos, bo treba še tja.

ti, kdo je dal pa uno oranžno, a si jo ti? aja ne, ti si letos kupila rdeče? mi smo tud letos kr rdeče, ja, so ble mal cenej. sam kdo je pa pol oranžno prnesu? a je bla pr teb tud kakšna oranžna? a mislš, da majda kej ve? čak jo bom poklicala…

recesija? ja pri svečah pa ne bomo šparal, sej vidte, vsi jih kupujejo, ne, pol mormo pa še mi.

množično romanje na žale.

gužva je bila že od nekdaj moteča. zadnja leta pa za dodaten slab okus poskrbi  c i r k u s.  dokler so prodajali pečen kostanj, je bilo še vse skupaj nekako na nivoju. jesen pač. ko pa se je začelo kuhano vino, pop-corn in sladkorna pena in ko ni bilo več daleč do prodaje igračk za otroke, mi je bilo jasno, da smo umrlim praznik vzeli kar mi.

ja, luštn je it za prvega, ja, zmeri gremo, mal na sprehod, sploh če je tako fajn vreme, pa zmeri koga srečaš tkole, če je premraz, pa kakšnega spijemo, pa je. pol pa ponavad se še mal pokličemo, kdaj kdo pride, pa se dobimo kle ob kostanju pol gremo pa na kosilo..

prijetno s koristnim. bjutiful.

danes me ne bo zraven. mogoče bo čisto drugače, ampak ne grem preizkušat. morda bom šla zvečer na sprehod. ker lepo diši po vosku, ker sta mi všeč svetloba svečk in dejstvo, da čeprav so tak waste of everything, lahko pričarajo vzdušje iz pravljic…