narava se umirja, kaj pa mi?

6.10.2015

mogoče zaradi neskladja z naravo, ki se umirja, ki bi morala umiriti tudi nas, pa nas ne, vse bolj seka ven ta naša dvojnost.

zdi se mi, da vsak prav brez kakršnega koli premisleka blekne prav vsako stvar, ki mu pade na pamet. reagiramo hitro. tak je pač tempo današnjega vsakdana, ane? reagiramo takoj, v šusu. nepremišljene besede zletijo ven, ne da bi se potrudili kdaj postaviti v kožo naslovnika. kričimo. zagovarjamo svoj prav. napišemo sms, tvit, facebook status. prišli smo do točke, ko ne da si upamo preveč, ampak si upamo vse. vsem.

hkrati pa smo blazno občutljivi. na vsako besedo, ki jo, tudi če sploh ni namenjena nam, vzamemo skrajno osebno. v vsaki najdemo še 12 podtonov in neusmiljeno brskamo za skritimi pomeni. vse leti name. vem, kaj si s tem še mislil. vse si mi povedal. užaljena. takoj smo užaljeni. za vse, kar kdo reče, napiše, kar slučajno nekje slišimo in preberemo. in pretirani občutljivosti ter prehitri užaljenosti sledi še zamerljivost. kot pomembna točka, po kateri se lahko sklene krog, da bleknemo nekaj nepremišljenega.

smiri žifce.

kaj, če bi kdaj pustili, da gre kaj mimo. si rekli, da morda kdo ni mislil nič slabega? se zazrli v list, ki ga vrtinči veter, ali v dežne kapljice, in najprej prešteli do deset?

ni vse tako pomembno.

  • Share/Bookmark

Novoletna

31.12.2014

ponavadi pisem, kaj vse zelim vsem. tistim, ki me berejo. in tistim, ki slucajno zalutajo na moj blog, ko po novem letu zacnejo hujsat in guglajo zeleno kavo.

letos bom napisala, kaj si jaz zelim.

lepo kozo. ne zival, ampak kozo. na obrazu brez gub, brazgotinic in podobnega sranja. na telesu napeto, brez celulita. ne presuho, ne premastno.

kulske sosede.

no, to je utopija, sploh pri nas. prijazne sosede. vsaj normalne sosede. ce bi bili vsi sosedi kul, a ves kaksen lajf bi bil to. svet bi bil lep. si predstavljas ulico s samimi prijaznimi sosedi? jaz si.

smeh vsak dan. smeh je res pol zdravja. sploh smeh v druzbi prijateljev.

da se slovenija uvrsti na evropsko. ker fuzbalcukri.

zelim si it drsat. na eno veliko mestno drsalisce. lahko tud zgubim eno rokavico, ce jo najde kaksen kul tip.

manj petard IN raket. macek je pod postlo ze dve uri, ker sosedi ne znajo mulcem razlozit, da je to kretenizem.

potovanje. nekam na toplo. al pa v dzumbus. v mir. ali pa vase.

vec strpnosti in obzirnosti. tega nam manjka.

srecno in zdravo! :)

  • Share/Bookmark

diamantek na wc-ju

30.10.2014

vedno več brezciljnih pogledov srečam med tistimi redkimi ljudmi, ki se sprehajajo po ulicah praznega dela ljubljane. tišina je. zadušljiva, meglena, siva tišina. tišina, ki jo pretrgajo jokajoči kriki otrok, cerkveni zvonovi, psi, ki tulijo na cerkvene zvonove, ropot posode, ki pade na tla. tišina, ki skriva tople pogovore in vesel smeh nekje za zidovi. če sploh še je kje za zidovi.

pravzaprav se zdi white noise dežnih kapelj blagodejen.

ene in iste zgodbe na poročilih, vse že prežvečene, z dodano vrednostjo nove frizure in nakita poročevalke. glasovi, ki gredo na živce.

in potem je dovolj, da skozi megleno jutro vidiš sonce, da na oknu sestrine sobe uzreš novoletne lučke, da na službenem wcju najdeš fake diamantek. in da dobiš sms. dovolj, da vidiš, da je svet lep. da je lajf lep. da se vse obrne, da je spirala spet naravnana v pravo smer in da se spomniš naslova knjige.

vse ima svoj antipol.

ti si moj antipol vseh glasov, ki živcirajo in jih ne morem utišati. tebe bi poslušala ves čas.

  • Share/Bookmark

iskanja izgubljenih zakladov

24.06.2014

svoboda mi je začela manjkat tam nekje v začetku junija. kar naenkrat, pravzaprav ne, kar vztrajno, počasi, vsak dan malo bolj močno, se mi je pod kožo, v kri in v vse celice in v vsak dih priplazila tista jebena dušeča “ne morem več” izčrpanost.

in po eni luni, na poletni solsticij, na moj praznik, še kar ni bilo tistega pravega, resničnega občutka svobode.

vsi iščemo tiste trenutke, ko smo bili del nečesa večjega, tiste, ki so ostali za vedno.

iščemo jih skozi napol priprte oči in zapeljive poglede, vržene čez mizo pod češnjo. skozi stare fore, zašepetane na uho in začinjene s pomenljivim nasmeškom. skozi okno družinskega karavana, ki enakomerno pelje proti morju..

pa v omamnih pijačah, ki niso dovolj težke, da bi izravnale tehtnico s patetičnostjo poskusov obujanja sladkosti tiste noči, ko so se pile iste kombinacije, a so učinkovale drugače.

se potapljamo, na dah, kopljemo z rokami po pesku, celo pulimo alge z morskega dna. in se ob tem delamo, da nam je vseeno za vsebino tiste skrinje, ki čaka na tistem mestu, kamor je sploh nismo zakopali. le pustili smo, da je potonila.

tako kot sem si s klobučkom spet našla zaščito pred soncem, ki mi škodi, pa čeprav ga imam tako rada, bi si morala najti zaščito tudi pred drugimi stvarmi, ki jih imam rada. in pred ljudmi, ki jih imam rada. preveč. preveč, res.

  • Share/Bookmark

vigred!

8.03.2014

ena najljubsih storij mikija mustra je tista, ko se lakotnik odloci za zimsko spanje. vsako leto novembra bi se tudi jaz. in ko sem se danes koncno zbudila v pravo pomlad, s spomladanskim zafranom in ne jesenskim podleskom, sem se takoj spomnila na tisto njegovo dretje, vigreeeeed, oj, vigreeeed zelena. ko si bral, si ga kar slisal, dober strip ti v glavi naredi film, risanko vsaj …

vedno me zmede, kako noro lepo je lahko vse, ko se zacne na novo. pomlad. trobentice. metuljcki. zivo. svetlo. disece. rumeno. vesna. jaz.

ne morem biti pri miru. in ne morem spat. tisti obcutek, ko prvic v letu obujes allstarke na boso nogo.

vse je na f5.

zarijo lica, pogled in zrak med nama.

zajamem malo vec kisika, izkricim zimo, veselo vriskam o vigredi, odpnem srajcko, se nastavljam soncu, cutim toploto, zivljenje, ljubezen…

no regrets. just regrat ;)

  • Share/Bookmark

lepe praznike!

24.12.2013

naj bodo polni najlepših sanj, iskric, objemov, pravljični in veseli!

  • Share/Bookmark