vesnina bluzenja

»Gospodarsko ministrstvo nam je vzelo eno uro,”  je povedala Tamara. Hmmm… Se pravi nam vsake pol leta »vzamejo« in vsake pol leta »podarijo« eno uro. In kaj naj s tisto podarjeno uro? Lahko takrat počnemo stvari, ki jih sicer ne bi? Je to ura več življenja, ura extra, ki si jo res lahko vzamemo zase?

In kaj pomeni, da so nam danes zgodaj zjutraj eno uro vzeli – je kdo zaradi tega spal manj? Je naše življenje do konca oktobra, ko bomo eno uro dobili »nazaj«, krajše za 60 minut? Kaj če bi se spomnili in kdaj pa kdaj, samo tako za štos, premaknili kar cel koledar, iz 1. marca na 1. april, recimo.. Ker bi bil že april, ne bi bilo treba kurit, kako bi šele zdaj prišparali… Pa kaj, če bi nam vzeli en mesec, saj nam bi ga lahko vrnili, na primer ob koncu poletja.. Šole bi ostale zaprte še en mesec, en mesec dlje bi se cmarili na soncu in en mesec dlje bi zapravljali pri sosedih. ..

Torej, danes se resnično počutim prikrajšano, nikakor mi ne bo zneslo zaživeti normalno in spet bom kot vsake pol leta poslušala nekaj ljudi, koliko bi bila ura po ta starem in da se jim bo tale premik res poznal na bioritmu še kakšen mesec..

Če bi nam vzeli cel ponedeljek, se verjetno ne bi nihče pritoževal

Po enem mesecu sem bila včeraj ponovno pri okulistu. Februarja sem namreč na pregled prišla z lečami in ne očali, kot so mi prijazno razložili seveda šele na licu mesta (pred nekaj leti so bile te zadeve še zelo “po domače”). OK, okulist mi je sicer dal potrdilo o sposobnosti za delo, ne pa tudi izvida o dioptriji itd, ja, zaradi leč.

Situacija pa je taka: z mojo dioptrijo se brez pripomočkov ne da ravno sprehajati okrog, pravzaprav se ne da početi skoraj nič hehe. Očala, ki jih imam za rezervo, pa so.. hm no potekel jim je rok uporabe (design in višina dioptrije zelo za časom).

In včeraj ponovno v boj. Prvi stavek je bil, naj pridem kar naslednji dan, po tem ko bi si direkt pred zdravnico dala ven leče in tako ostala cel dan - kako naj točno pridem domov? Pa služba, ne samo to, kaj naj sploh počnem cel dan brez leč? Sem ji lepo razložila, da sem očala zlomila in da pač ne gre drugače - kako pa naj zaboga pridem do okulista?!!? Potem se je le omehčala in rekla, da ona za to že ne bo odgovorna, da naj kar podpišem, da se mi meri dioptrija na lastno odgovornost.

Sva le prišli skupaj nazadnje - po 10 minutah brez lečk sva opravili pregled, potem pa še enega z lečkami, sledil je resnično najprijaznejši pogovor in nasvet, kar sem jih bila kdajkoli deležna pri okulistih. In izvid. In očal še nisem kupila

Pa razmišljam, zakaj le je bilo treba toliko jeze in slabe volje na začetku. In ugotavljam, da je vse prevečkrat tako tudi na splošno v življenju. Že manjši nesporazum ali napačno uporabljena beseda (po pomoti) lahko vodi do zamere. Ker smo prijatelji, se zmenimo, si oprostimo in pozabimo -vendar, je sploh vredno negativnih občutkov? Mislim, da ne. Da lahko vsako stvar najprej pogledamo iz drugega zornega kota in šele potem sodimo.

(ne morem se zadrzat )

–pa cokoladnih srckov, ampak en dober koktelj (npr. Long Island Iced Tea) v družbi prijateljic, (najboljše da vam to kar preide v navado), zvečer pa prijateljavibratorja to je naša zmaga