čakam
6.10.2008
da me zbudiš iz pofukane nočne more.
in rečeš, bučka, kok si ti glupa, kako lahko sanjaš take bedarije. sej veš, da bi naredu karkol, sam da bi lahko bil s tabo za zmeri.
ja.
faking karolina je postala realnost, še preden si mi do konca povedal, da so bile samo sanje.
ampak nič ne pričakujem.
ful sem vesela, da mam nov trenutno najljubši drink 
it’s about little things … like peaches & rhum
Ok, če sem kaj zaštekala je zdaj v igri Karolina al kaj? ne skrbi…če je res kaj čutil do tebe…bo prišel trenutek, da bo mel tud on nočne more v zvezi s tabo. Ampak pol bo too late…in takrat bolj boli.
Mene ni požela kosa,
bil sem kot v jutru rosa,
ki jo pije sonca žar.
Zdaj več nisem sveta stvar,
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.
Usta so mi bila nema,
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega med nama dvema.
Bila pot je le za duše.
Zdaj bi vpil, kričal rad,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.
Vidiš še te naše križe?
Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč si, o pridi bliže!
Že si tu. - Saj če široke
smrti so molčeče struge,
kakor val z obale druge,
spet prihajaš v moje roke.
Na moj temni grobni kamen
dala luč si, da me obsije,
kri si vlila vanjo, da jo pije
in da rase rdeči plamen.
O, še srca kri natoči!
Saj ozarja nje svetloba
tudi tebe - da do groba
ne boš blodila v mrtvi noči.
O noči, noči v pomladi!
Sle so sikale ko gadi,
nisem bil mrzla skala.
Mnoge sem noči bedel,
kri je v mojih žilah vrela
ali nisem se ti vdal.
Vendar sem ti bil drag.
Ah, saj samo hrepenenje
srca pravo je življenje.
Slast kopni, ko rosna sraga.
So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.
Saj sem jih vsak dan močil,
saj ne vem, s čim bi zaprl
stokom svojim pot iz grla,
s čim bi liste posušil.
Nisi prišla, ko sem spanec
zadnji sredi sveč zaspal;
tvoje rože le - o hvala! -
v roke dala mi je neznanka.
Gledal sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata grob zasula.
Svoje reve
si zaprla v samoto sobe,
videl sem: pil grenkobe
kupo si noči in dneve.
O, saj vem to, da počasi,
le če skrita je v tišine,
gori sveča bolečine,
cestni veter jo ugasi.
Moj obraz, mojo rožo,
moje noge, moje roke,
usta in oči globoke,
mojih lic bledečo kožo, moje srce,
bodo skoro grizli črvi.
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,
mislila boš: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: “Jemlji, jemlji!”
O kako sem sam, sam!
Kaj me nisi k sebi vabila?
O kako je tesna jama!
Kaj si res me že pozabila?
Kličem tiho te in plakam,
plakam in sem brez pokoja
in ko ni te, še te čakam
in sem samo tvoj, tvoj.
Še te čakam, saj nikoli
v svetu tam ne najdeš sreče.
Tudi meni svet le boli
dal je in tesnobe ječe.
Samo smrt svobode zor je:
v nji spet najdeš, kar si ljubil,
večnosti ti vrne morje,
kar si ljubil in izgubil.
Nihče meni te ne vzame,
saj že zdaj si, draga, večen
gost samo te moje jame.
Bodi srečna, srečna, srečna!
sneska, Karolina so ene sanje, ki so dejansko bile sanje… obstaja pa ne, vsaj ne Karolina…
Dicky: uau, tole me je pa
… presenetilo, osupnilo… ful močna! noro mi sede v trenutno počutje, v ta čas, hudo, stari!
Ni za kaj…