polomljena petka
9.11.2008
in velike količine spackanega make upa na blazini. ali dveh.
dehidrirana do zadnje kaplje vode v telesu sem želela samo nazaj. v mislih samo en velik čez sence utripajoč z a k a j.
skuhal mi je čajček. mi položil hladen obkladek na vrat, tja, kjer so me nekaj ur pred tem poljubljale druge ustnice. in me objel. dolgo me je držal v rokah. in premočno me je stiskal. da sem komaj dihala. morda zato, ker dejansko nisem mogla dihati, ne da bi ob tem hlipala. to pa ni bilo sprejemljivo.
so še možnosti? jih sploh hočem? jih on hoče? kako sem lahko vsak dan bolj zmedena, namesto da bi mi bilo vsak dan vse bolj daleč in bolj kristalno. in od daleč vidiš stvari drugače perspektiva je pri meni zelo nerealna.
v petek sem šla čez meje.
v soboto sem iskala samo njegove oči, hlastala za lepimi besedami, hlastala za nečim, mimo česar je šlo upanje. pozabila sem, kakšen okus ima. upanje, that is.
takšen, da dolgo ostane. in ga hočeš še in še in še malo, vsaj malo, in tudi ko ga ni več, hočeš vsaj nekaj podobnega.
danes izgubljam okus…
u mojim venama još je njegovog otrova, još je doza prejaka…
Zadnji stavek pove vse…
Get over him girl and get yourself a lajf!
ja, saj nasvet da ga pozabiš je dober, sam ko ni to glih tko u easy narest…veš da bi morala, sam ne moreš. iz lastnih izkušenj. bo še padcev…ampak bodo tud vzponi.
hudo dobro napisano…spet!
ne daj se kraljice
@senorita: pa se mi zdi, da bo doza prejaka še kar dolg časa
@jotaeater: hvala!
@Dicky: lajf mam, sam over him part me pa še jebe…
@meandmyself: ja ni lih tko u easy - up and down we go
@ninaa: hvala
kje si ti?
@Pupa: nek ide gde mu je mesto, pravo u pakao
@vesna: dokler ne bo prišel dan, ko doze sploh ne bo več
Doze ne rabiš. To je tisto, kar je dobro doseči. Odvisnost je namreč shit, ker rabiš vedno več. Če pa ne rabiš, pride sama.