desetdnevni dopust

30.04.2011

bo pustil posledice. moji denarnici, spominu, kopalnici, hladilniku, jetrom. pa verjetno še čemu, ampak zaenkrat je to dovolj jasen znak, da zadnjega vikenda ne bom preživela v istem slogu kot zadnjega tedna.

saj vsi poznamo filing, ko rabiš dopust po dopustu. plan je, da si vzamem ta dopust od danes do vrnitve v običajene ritem, ki iz nas vseh dela en in isti, nič posebnega, folk.

plan je.

plani so zmeraj, pa se sesuvajo. vedno znova me lajf uči, da ni treba, da gre vse, da gre karkoli po planu. gre kot gre. flow. go with it.  fuck it. velikokrat je, ko potegneš črto, vse samo še way better.

ko sem zjutraj ugotovila, da sem leče pospravila v škatlico, kjer imam shranjeno antiseptično tekočino za ustno votlino, ki sem jo prišvercala z irske, namesto v škatlico z  – dddddddd – tekočino za leče, sem se režala na ves glas.

to je pa to…  včasih smo mel žure, ko ni bilo doma staršev, potem smo mele žure, ko ni bilo doma tipov, zdaj pa mam žure najraje, ko ni doma sosedov.

v avto bom ruknila famozni sofov ruzak, ki se je izkazal za odličnega za prenašanje pijače (interpretirati večznačno), knjige, platna, barve, jakno, kapco, kopalke in allstarke. sončna očala na nos, petke na gas.

mejbi pridem že danes. mejbi v ponedeljek. mejbi čez kakšen mesec ali dva.

kdo bi vedel, kdo bi čakal.

YouTube slika preogleda

roadtrip calling.

  • Share/Bookmark

3 od 4 …

27.04.2011

ramos ima pač včasih preveč namazane roke s kremo… in mu lahko kaj spolzi iz rok.

za masažo bi bil pa priročen :cool: :P

  • Share/Bookmark

praznično vzdušje …

24.04.2011
eni barvajo jajca pa žegnajo mrtve pujske. eni ribajo hren pa se družijo s sorodniki. eni komaj čakajo kres. enim pa je pomembno samo, da ni šihta. deset dni.

vsi na off.

slovenija gre kolektivno na dopust.

kolektivno v mercatorja po zalogo jajc pa barv za jajca pa nalepk. kolektivno na kavo na sonce. a v nedeljo bojo trgovine zaprte, so se vsi pogovarjali na blagajnah v petek. kolektivno “h maš”. kolektivno v istro.

jaz se se pa samo dala na off. kar je bila po prejšnjem tednu edina možnost. hkrati pa hud preskok za možgane in njihovo upravljanje s telesom.

stresla čokolino po celi kuhinji. uničila sesalec med sesanjem čokolinota. gospodinjski nasvet: ne brisat čokolinota z mokro krpo :/

odložila kozarec z jackom mimo mizice. pade na tla, se razbije, ostri kristalčki po celem balkonu, s frendico bosi, ampak naju zasrkbi le ena stvar. faaaaaaaaaak, jack!!!!

pomivala posodo, špricnila detergent na pipo tako, da se je voda po tem penila že ko je pritekla ven. praktično, umetniško. pit je bilo pa treba v kopalnici  nekaj časa.

z rdečo barvo (pa ne od barvanja jajc, samo da ne bo dvoma) popackala dva od treh kavčev, mizo, parket, okensko polico. packa. in sebe, itak. all over. vse zgleda pretty bloody. vse zgleda kot after od vendetta- style fotošutinga. poln koš papirnatih brisačk, ki so brisale krvave packe.

resno sem se pa zamislila, ko mi po tleh ni padel telefon, ampak comp. how the hell? ampak, there’s a positive side – to, da imam dva, in da je padel manj nepravi.

verjetno je bolj varno, da ne prižigam sveč, jelde?

i’ve got another confession my friend, i’m no fool.

  • Share/Bookmark

družba je služba

21.04.2011

družabni dogodek. predstavitev novosti. zajtrk za novinarje. nov katalog. obletnica ustanovitve. druženje za poslovne partnerje. rojstni dan. nov program in kino predstava. izlet, koncert in pogostitev. srečanje za naše prijatelje. slow food doživetje za medije. 20 let blagovne znamke v sloveniji. projekti družbene odgovornosti.

ne samo posel, tudi prijetno druženje.

vabljeni!

podjetja se vse bolj trudijo z dogodki. vlagajo v program, dodano vrednost, fensišmensi cateringe, v preveč pijače (ker slovenci bomo zihr padli na to, da je bilo velik za pit). vse za “zastonj” pr. za zgodbe. za zgodbe o uspehu. kao.

ker če pripelješ na svoj dogodek kreslina, se ve, da podjetje ima. regresi bojo. zraven še obvezno stand-up komika. pa kakšno voditeljico z radia. govor direktorja. stari štosi, ki jih govorijo vsi, še glasbeniki jih vključijo v svoj naastop. največji car si, če se ti folk smeje, true. ampak…  če se ti iz vljudnosti, pač nisi.

udeležba je pomembna. da se prideš pokazat, da pokramljaš z gostitelji in še kom. da izmenjaš nekaj vizitk, informacij. da networkaš. v službi si tudi, ko si v družbi.

trendna oblika največ posla se sklene v gostilni.

zbrali se bomo ob 10. uri. ob 11.05. ob 13.30. ob 15.30, ob 18. uri, ob 19h… kako se podjetje odloči, ob kateri uri povabit folk? dopoldne imajo vsi kup obveznosti, popoldne se jim nič več ne da, večerni dogodki so dražji…

in se zbiramo, folk se čekira, nerodno prestopa in večina ne ve, kam bi se dali. hvala bogu za obvezen kozarec penine, ki ti ga skoraj porinejo v roke takoj ob prihodu. ker drugač bi bilo šele nerodno. tako pa vsak drži svoj kozarec, ki je edina oprijemljiva stvar, dejansko, in vsakič, ko ne vejo, kam bi gledali, naredijo tisti požirek, ko sploh nič ne spiješ, ampak samo glumiš, ker te po vsej verjetnosti kdo slika ali snema.

press, stress, mess.

po začetnem chit shit chatu in posrkanih peninah se začne ponavadi uradni del programa, otvoritev z govornico/govornikom iz marketinga, podjetja, ki so bolj deviška pri organizaciji, včasih nizajo fail za failom. od starih štosov na foro “najraje imam podeljevanje nagrad, da lahko kušnem nagrajenko” do “malo se mi glas trese od treme” iskrenosti. takim stvarem se je mogoče smejal moj fotr 20 let nazaj v kranjski gori, ko je bilo to še pogojno simpatično.

ampak folk se kar smeje še danes. smo  n a v a j e n i  glupih bednih for.

folk se smeje po istem principu kot ploska.

sledijo predolgi govori, vedno, včasih pospremljeni še z opravičilom o predolgem govoru ali zaključkom: “da pa ne bom predolg/-a…” si že! v trenutku, ko to izjaviš, je že prepozno. si že predolg!

vse, kar se pove in/ali pokaže, itak pride potem še na maile, na usbje, na cdje, v vrečke … po predstavitvi podjetja, programa, novosti ali česarkoli pač že, sledi manj uradni, pa zato ponavadi nič manj naporen del programa – točke. šolske proslave much. in potem ponovno na oder z nekakšnim gimnastičnim uvodom priskaklja povezovalec programa, ki z lovljenjem zadnjih pet minut pozornosti, slave in evrov, slovesno napove

pogostitev –> požrtijo.

izvolite –> navalite.

takrat se šele folku narišejo iskreni nasmehi na obrazu. toooo! zato smo prišliiii, od ušesa do ušesa. zato se je splačalo potrpeti nezanimivo predavanje, dolgočasen govor in fušanje bivše misice. zastonj hrana in pijača!

celi pladnji narezanih francoskih štruc, obloženih z najmanj petimi stvarmi, zloženimi v čeljustzaskočilne arhitekturne dosežke. celi pladnji jagod in ob njih hostesa s steklenim krožnikom za jagodne odpadke. samopostrežni hladni bife, siri, štirje navadni, dimljen, plesnivi, orehi, rozine, suhe žveplane marelice, salame, šunke, klobase, olive, grozdje, ananas s palmo, nabodalca iz sadja in sira, nabodalca iz mocarele in paradižnika, ohhhh, kakšna izvirnost, sladice v lončkih, barvaste kreme in pudingi v petih slojih in odmrznjena malina na vrhu. mnjammm, jaaaa, še! hej gospodična, tale pladenj daj kar k nam hahaha hohoho.

sprotno prinašanje z non stop nasmeškom, ki ga producira urna postavka. juh! sprotno odnašanje umazanih prtičkov. uh. sprotno prenašanje osladnih komentarjev, ki jih kot za stavo mečejo ven direktorji sektorjev, ker je to ne of the perks. bruh.

moment, ko si poslovnež reče, uspešen sem, nekaj sem dosegel. trikrat na teden mi privlačna bejba v semi uniformi prinaša zastonj hrano in pijačo, vse na nivoju, vse, kar hočem, v družbi ostalih uspešnih ljudi. ljudi, ki nekaj veljajo. večkrat, ko se pojaviš, bolj te poznajo. ta pa je nekaj, je bil že zadnjič tam pa tam pa tam. kvazi vip.

vse isto. vsakič drugače in nešto novo, ampak all in all čist isto, kot vse ostalo. isti program, ista razvlečenost, isti stavki, ista hrana, isto vino, iste hostese, isti folk, skoz isti folk. isto zastonj najedeni in zastonj napiti.

prosim potrdite udeležbo.

veselimo se srečanja!
  • Share/Bookmark

polnolunska priznanja

19.04.2011

celo noč me ne pusti pri miru, mi ne da spati, me drži pokonci, me vztrajno sili v obračanje in v tisto smešno prebujanje, ko še ne zaspiš… ali pa v tisto sladko prebujanje, ko ravno zaspiš.

polna luna nikoli ne zataji.

pa če bi bilo še tako zelo pametno it spat. pa čeprav je šele ponedeljek, no, torek, in bi res rabila nekaj spanca. pred koncem tedna, ki obeta še več neprespanosti.

polna luna neumorno buta v glavo. toliko časa, da nekaj napišem. idealno bi bilo, če bi jo lahko vklopila vedno pred roki, recimo.

random facts letijo iz mene do random ljudi, ki so še/že budni at this time. naveličana se dam na offline. ostanejo samo volkodlaki in jaz :cool:

in en in isti komad na repeat. mislim, da sem edina, ki si ne omislim vsaj desetkomadne playliste.

fool moon’s confessions.

nazadnje sem slikala. mešala sem rdečo, rumeno in oranžno. bleščice in regrat. dlake in pene. atome in vesolja.

danes zlagam tihožitja. nož, polnilec za telefon in dve na pol pogoreli vžigalici. mavričen usb ključek, ki ga še nisem vrnila, azurnomoder zamašek od 1in1/2litrske vode in lak za nohte v tisti neopredeljivi rjavosivi taupe barvi, ki je, očitno, dobila ime po francoskem krtu. irski štamprle, pepelnik iz barcelone in kocka. ha, ta ima celo smisel. orbit fruit, krokodilček špangica in incredible me. vse zmečem v škatlo, z enim zamahom. lajk i’m a superhero.

superpowers bi mi prišle prav v teh dneh. pa 4 dodatne ure na dan. saj imam čas za kavo, bejbe moje, res, ampak.. zdajle ve spite.

bliža se en kup enih zanimivih zadev, jaz pa, kot ponavadi, sploh ne vem, kje se me drži glava, kje plava želodec in kaj kam hoče moj nos. my head is giving me life or death, but i can’t choose mood.

čez tri ure moram vstat zamenjat leče. današnji dan se je zjutraj napovedoval za naporno tečnega, iztekel se je precej dobro. jutri je lahko samo boljši.

pa četudi enkrat ali dvakrat vmes razpadem na vesnume. vesnum as in kvantum mene.

“meh.”

  • Share/Bookmark

kupim nove baterije … pa ga ne najdem

7.04.2011
v r o ch e!

poletje je po desni prehitelo pomlad in men se ne da več gledat zimskih cunj.

mečem stran, dajem stran, vse ven iz omar, vse ven iz predalov, prazen balkon, nič, prazna množica, presek spominov in uporabnosti, ne unija.

knjigo s tatujem pustim ob postelji, it’s like you’re here, ženo :) (intermeco, verjetno nr.1)

kaj je bolš kot bit doma in pospravljat, medtem ko vsi hitijo na mestno plažo ali terase pit pivo, kavo, limonado. brez domišljije. še v svojem hladilniku imam več različnih pijač, kot se jih folk sploh spomni pit… :mrgreen:

aja, stara, vse najbolše! :) (intermeco nr.2)

na to, da maš rojstni dan, lahko pozabiš, v smislu, da se ti ne obračajo leta, ne delajo gube in ne nabira tečnoba. ne pa v smislu, da je treba narest žur. don’t. (intermeco kontinjus … al pa to sploh ni več intermeco, ampak vse skupi eno samo nakladanje)

debel pleten šal s cofki, fuuuuuj, v vrečo št. 1. fuj puloverji, domov, pa počakat na november. rokavičke bljak bljak. baj baj.

zložim postelje v kavče. odeje pod kavče. pivo z balkona v hladilnik. ja, tolk je že vroče. to je znak, da je od zadnjega žura že minilo preveč časa. kako je lahko ostal plato pa pol? :O

spraznim še zadnji predal ..

in ga končno najdem,

fakin daljinc od klime!

  • Share/Bookmark