male skrivnosti junijskih noči

25.06.2011

summer soltice.

to je že slišat kot najboljši koktejl na svetu.

in je. 1 enota … najdaljši dan v letu
2 enoti … svoboda
1 enota … sweet sun sirup z aromo divjih vrtnic in razgretega asfalta
1 enota … ledeni čaj
vse skupaj prešejkano in nalito v velik kozarec čez zdrobljen led, malo čez rob
okrašeno z adrenalinom, postreženo z nasmehom

ministrstvo  za 4 letne čase opozarja, “very addictive drink”. piti v družbi, kjer se toči samo summer solstice. ne zahtevaj dežnička. pozabi strah. pozabi upanja. poskusi. premakni meje. okusi. okus poletja.

začuti.

enodimenzionalne strunice pozitivne energije, kako se uglašujejo v strukture, ki se lepijo na vse tvoje celice.
kako na novo ustvarjajo. vse, kar si.

pozabi. naredi prostor za nove spomine.

briši, piši. riši.

naroči novo rundo summer soltice za vse, izpij do dna, poleti… /poleti lastovka, heh./

fill my drink, feel my beat.
film-like link
.

zakaj vedno izberem popdizajn pot?

saj ne, da hočem nazaj in iščem sledi, ampak vseeno. ne bi mi bilo treba bit skoz tam.
tam, tam.

mogoče bi na kakšen vroč dan pasalo sedet v tisti napol senci, ki ne sili v razmišljanje o tem, da je treba izkoristit sončne dneve, hkrati pa niti o tem, da bi bilo fajn it na dermatološki pregled še pred 30., in v kateri maš na nosu sončna očala, ne rabiš pa si brisat čela.
lahko bi kdaj odtavala na že prehojeno potko in sprehodila

znam pa ostat blond po duši in it na led večkrat kot pingvini. majhen zaprt neuporaben balkon je transformed into lounge in (p)ostaja odprt. moje čakre tudi.

ignoriram govorice, telefončke, manipuliranja, glupe zamere.

kocka se bo vsemu temu pač ustavila na go home.

  • Share/Bookmark

plamenice in smeh

17.06.2011

prižgeš.

prenesem težo z leve na desno nogo pa spet nazaj, vmes za hip zamahnem z roko, da ujamem ravnotežje. nagnem glavo v levo navzdol, se s prsti leve roke dotaknem vratu, popravim lase.

ob naslednjem potegu dima skozi ogljeni filter s prstoma narahlo preverim odzivnost živčnih končičev v ustnicah.

preden bleknem neumnost, pogoltnem slino, in takoj za tem še enkrat, zatika se; kot iz tiste bedaste otroške zgodbice, v kateri janko, miha ali marko, ne vem več, ni mogel pogoltniti cmoka, ker je imel angino.

vržem ven sej se hecam smile, fejkan, in a way.

prekrižam noge pri gležnjih, tako sem bolj stabilna, se prepričujem.

odločno odločena.

pogledam v oči, zmanjkuje zraka… mede, zmede, privlači, odbija, ubija.
umaknem pogled od pogleda, napolnim pljuča. izdihnem počasi.

počasi izdihneš.

prebadaš, zbadaš, izzivaš.

ugasnem.

(v) spanje.

sanje, s a n j e.

fotka
  • Share/Bookmark

okostnjaki v omari

17.06.2011

pospravljanje osrednje omare doma je svojevrsten podvig.

kaj dobiš, ko v cca 4 kubične metre najstarejše omare zapakiraš vse, kar se da? vsa stara poročna darila, kozarce, bišteke, krožnike, sklede, kose posode, za katere danes sploh ne moreš pogruntat, za kaj so se uporabljali, zapakirane piškote z napisom srečno 2000, nekaj mrtvih moljev.

črnobelo, že skoraj sepia fotko s faksa, mami v prvi vrsti, brez fotošopa. retro sončna očala od takrat, ko so bila in prvič. suhe južine, ki naj bi me prestrašile pred leti. delayed scare my sister effect.

kartice, voščilnice, fotke. pisave, skice, spomine. veselja, zmage. gumbe.

verze, solze, smeh.

obsedim na tleh.

gledam  t j a,  kjer je ponavadi zaspal pred televizijo. v rokah stistkam njegova očala, kuli in križanko.

pa se skuliram, kaj pa. spomine pospravim v škatlo in odnesem v klet, kajpak.  č a k a j o.  naj malo počakajo. do jeseni al neki.

kopičenje, hrčkanje, vlaganje, zlaganje, tlačenje. je kje kakšen centimeter še frej? daj tole tja!

zakaj smo taki, nimam pojma. true, težko se ločiš od stvari, ki jo poosebiš. težko vržeš v tri različne koše za ločene odpadke tisto nekaj, kar ima tako velik pomen. tisto stvar, ki  ji daš, pripišeš, določiš, poveličaš pomen, ki ga sicer sploh nima.

težko fukneš stran nekaj, za kar presodiš, da ti zna zabedirat, ko si boš predstavljal, kako leži v kontejnerju in kriči: “se spomniš, takrat si me prvič vzela v roke in se nasmejala, se spomniš, kakšen občutek neskončne sreče in ljubezni in veselja je napolnil tvoje telo in hip zatem še vse, ki ti, ki so ti, ki ti pomenijo največ.”

potem realno presodiš… ti občutki niso povezani z materialno obliko spominov. smeti so to, smeti.

vse te stvari so breme. lažje se diha, ko jih ni v prostoru. in s popolnoma prenovljeno kuhinjo ni nič drugače. v tistem bistvu doma je vse še vedno enako, tako, kot je bilo. najbolj med 87 in 95. pa še je.

vse je še.

energija je še. energija ne gre kr tko nekam v nič.

razsodnost, razsodnost.

kaj bi rešil, če bi moral vzeti tri stvari, vse ostalo pa pustiti za sabo?

zdi se mi, kot da se je spet sprostila energija, ki se je morda nakopičila nekje v temnih kotih in čakala, da bomo uspele odstraniti balast ter uzreti tisto naše. tisto bistvo. tisto, kar ostane… ko vse drugo gre – k vragu.

okostnjaki so še med obešalniki. vsak ima svoje skrivnosti. naj jih preselijo skupaj s starimi prelepljenimi ivericami. ne rabimo jih, ne želimo jih.

letting go, letting go.

  • Share/Bookmark

še en enak planet

7.06.2011

poletje je, pa sploh nisem zares začutila, kdaj sem ga zavohala prvič letos. kdaj se je priplazilo na balkon, pod krilo, v lase. v kožo, nasmeh in v pogled.

danes se črke same rišejo po ekranu. preveč je bilo besed, izrečenih, natipkanih, da bi jih še lahko usmerjala v nek kvazi smiselni sestavek z mislijo na tistih pet bralk in enega bralca, ki vsake toliko prečekirajo, kaj sem bluznila.//disclaimer much//

barva oči je tako nepomembna, kot je nepomemben tisti z njimi… če nima pogleda, ki riše poletje.

vsepovsod disklejmerji.

ob vsaki priložnosti jih dodajamo. na vse mogoče načine jih lepimo na vse izrečeno in narejeno. sami izgovori, že ob najmanjši slutnji, da obstaja možnost nekakšne zaveze, nekakšne prevelike teže besed, prevelikega pomena  d e j a n j.

dejmo se gledat v oči. naj vsaj to ostane, če vse drugo gre… k vragu.

pošiljajmo si şedemnjast (in pol) smsov na dan, lajkajmo si objave in statuse, delimo linke. kopipejstajsmo, spreminjajmo profilne slike, potrjujmo udeležbo.

tegajmo, tegajmo.

smejmo se v ekran, tako iskreno, da boli trebuh in obstaja nevarnost politja tipkovnice. tako iskreno, da je treba brbjat in it lulat.

zraven vsega tega se pa dejmo gledat v oči.

in si v živo povedat najlepše, najhujše, najbolj trapaste stvari. dejmo se skupi smejat.

dregni jo v živo, povej ji, kar bi ji napisal pod fotko, če bi se zdaj slikala in jo zamenjala. retvitni ga jutri na kavi s sodelavci. daj mi eno slušalko, da poslušam, kateri komad je tvoj današnji repeat.

pogledam se v oči. nasmehnem se. ker v svojem pogledu vidim
p o l e t j e.

ne letni čas, state of mind

  • Share/Bookmark