eno sobotno jutro
na režiserskem stolu zavestno držim ravno hrbtenico in gledam naravnost. ven, skozi okno.
lušten vatast snegec naletava in hipnotozira pogled. drobne krhke zmrznjene zvezdice se vrtinčijo okrog praznih vej, na pol polomljene balkonske ograje in ptičjih hišic, ki na vseh vrtovih visijo malo postrani, malo žalostno.
če bi še bil, bi pisal. najjači blog. ali pa kar knjigo. vem, da bi. to je tista premisa, ki je obvisela nekje med stalnim hitenjem, počivanjem in vonjem po razkužilih. in visi še zdaj nekje izven vsega. čutim jo, pa ne najdem njene vsebine. slišim glas, slišim besede, pa jih ne znam povezat v smiseln sestavek.
ptiči glodajo lojne pogače in zabadajo svoje kljunčke med nitke zelenega najlona. maček spi med oljkami, top fuzbal trenerji in jonasom. grickam zadnji rženi krajček, namazan z maslom in medom in ga zalivam s črno filter kavo.
s e e m s like a perfect winter saturday morning.
pogled uide na ožemalnik agrumov, ki je včasih brenčal vsako jutro. med nalivanjem v vrč so zadišale limone, pomaranče in grejpfruti. vem, da je še.
nekje.
