to je ta praznicni cas, ki vse mal zjebe…

22.12.2012

gledam njegovo torbico, taka sportno poslovna je, nosil jo je pa predvsem za na izlete. zalostno visi tam na obesalniki pri vratih, kjer jo je nazadnje pustil, in caka… ze predolgo caka.

tezko je dojet, da to ni cakanje, da ne bo nikoli vec obesena cez njegovo ramo ali postavljena na zadnji sedez avta sla ven. tezko je dojet ta nikoli vec. saj vem, ampak si tezko predstavljam. vcasih se zalotim, da tudi jaz se kar cakam, da bo enkrat spet poklical, da se bo enkrat spet pokazal na garaznih vratih ali da bo enkrat, ko bom prisla domov, spet vse, kot je bilo. da bo lezal na kavcu in reseval krizanke, ali spal ob nogometu na tvju. ali naskrivaj kradel cokoladne napolitanke iz stare omare.

pa ne bo. tako kot nikoli vec ne bo kavca, omare, nase novoletne smrekce, na sploh vsega tega vdusja, ki je bilo…

saj nam je lepo. so pa trenutki, ko cutis, da cas ni naredil svojega in da je se vedno isto tezko, ker ga ni, in se tezje, ko se zavedas, kaj pomeni ta nikoli vec.

  • Share/Bookmark