iskanja izgubljenih zakladov

24.06.2014

svoboda mi je začela manjkat tam nekje v začetku junija. kar naenkrat, pravzaprav ne, kar vztrajno, počasi, vsak dan malo bolj močno, se mi je pod kožo, v kri in v vse celice in v vsak dih priplazila tista jebena dušeča “ne morem več” izčrpanost.

in po eni luni, na poletni solsticij, na moj praznik, še kar ni bilo tistega pravega, resničnega občutka svobode.

vsi iščemo tiste trenutke, ko smo bili del nečesa večjega, tiste, ki so ostali za vedno.

iščemo jih skozi napol priprte oči in zapeljive poglede, vržene čez mizo pod češnjo. skozi stare fore, zašepetane na uho in začinjene s pomenljivim nasmeškom. skozi okno družinskega karavana, ki enakomerno pelje proti morju..

pa v omamnih pijačah, ki niso dovolj težke, da bi izravnale tehtnico s patetičnostjo poskusov obujanja sladkosti tiste noči, ko so se pile iste kombinacije, a so učinkovale drugače.

se potapljamo, na dah, kopljemo z rokami po pesku, celo pulimo alge z morskega dna. in se ob tem delamo, da nam je vseeno za vsebino tiste skrinje, ki čaka na tistem mestu, kamor je sploh nismo zakopali. le pustili smo, da je potonila.

tako kot sem si s klobučkom spet našla zaščito pred soncem, ki mi škodi, pa čeprav ga imam tako rada, bi si morala najti zaščito tudi pred drugimi stvarmi, ki jih imam rada. in pred ljudmi, ki jih imam rada. preveč. preveč, res.

  • Share/Bookmark