diamantek na wc-ju

vedno več brezciljnih pogledov srečam med tistimi redkimi ljudmi, ki se sprehajajo po ulicah praznega dela ljubljane. tišina je. zadušljiva, meglena, siva tišina. tišina, ki jo pretrgajo jokajoči kriki otrok, cerkveni zvonovi, psi, ki tulijo na cerkvene zvonove, ropot posode, ki pade na tla. tišina, ki skriva tople pogovore in vesel smeh nekje za zidovi. če sploh še je kje za zidovi.

pravzaprav se zdi white noise dežnih kapelj blagodejen.

ene in iste zgodbe na poročilih, vse že prežvečene, z dodano vrednostjo nove frizure in nakita poročevalke. glasovi, ki gredo na živce.

in potem je dovolj, da skozi megleno jutro vidiš sonce, da na oknu sestrine sobe uzreš novoletne lučke, da na službenem wcju najdeš fake diamantek. in da dobiš sms. dovolj, da vidiš, da je svet lep. da je lajf lep. da se vse obrne, da je spirala spet naravnana v pravo smer in da se spomniš naslova knjige.

vse ima svoj antipol.

ti si moj antipol vseh glasov, ki živcirajo in jih ne morem utišati. tebe bi poslušala ves čas.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !