narava se umirja, kaj pa mi?

6.10.2015

mogoče zaradi neskladja z naravo, ki se umirja, ki bi morala umiriti tudi nas, pa nas ne, vse bolj seka ven ta naša dvojnost.

zdi se mi, da vsak prav brez kakršnega koli premisleka blekne prav vsako stvar, ki mu pade na pamet. reagiramo hitro. tak je pač tempo današnjega vsakdana, ane? reagiramo takoj, v šusu. nepremišljene besede zletijo ven, ne da bi se potrudili kdaj postaviti v kožo naslovnika. kričimo. zagovarjamo svoj prav. napišemo sms, tvit, facebook status. prišli smo do točke, ko ne da si upamo preveč, ampak si upamo vse. vsem.

hkrati pa smo blazno občutljivi. na vsako besedo, ki jo, tudi če sploh ni namenjena nam, vzamemo skrajno osebno. v vsaki najdemo še 12 podtonov in neusmiljeno brskamo za skritimi pomeni. vse leti name. vem, kaj si s tem še mislil. vse si mi povedal. užaljena. takoj smo užaljeni. za vse, kar kdo reče, napiše, kar slučajno nekje slišimo in preberemo. in pretirani občutljivosti ter prehitri užaljenosti sledi še zamerljivost. kot pomembna točka, po kateri se lahko sklene krog, da bleknemo nekaj nepremišljenega.

smiri žifce.

kaj, če bi kdaj pustili, da gre kaj mimo. si rekli, da morda kdo ni mislil nič slabega? se zazrli v list, ki ga vrtinči veter, ali v dežne kapljice, in najprej prešteli do deset?

ni vse tako pomembno.

  • Share/Bookmark