vesnina bluzenja

na nekaj v tem stilu sem bila povabljena prejšnji teden. gre samo zato, da se malo spoznamo, da vam malo predstavimo naše podjetje, naš način dela in da vidimo, kako bi se kaj ujeli, so mi razložili v telefonskem klicu, ki je prišel le nekaj dni po tem ko sem jim poslala ponudbo.

torej več ali manj spoznavanje organizacijske kulture, si mislim.

veselim se normalnega razgovora, ki me čaka, vem, da bo potem sledil drugi krog, če si bomo všeč. in sproščeno in neobremenjeno pridem v zastarelo opremljene poslovne prostore.

n a p a k a !

ali pa tudi ne, konec koncev je vedno namen, da se pride na razgovor sproščeno.

posedejo me v nekakšno seminarsko sobo  za zaprašeno mizo, sredi katere stoji še bolj zaprašena suha roža. pomislim, da že dolgo nisem bila v nobeni komunistični gostilni, ampak po spominu je izgledalo zelo podobno.

pred mano položijo 5 testov, večinoma 
osebnostnih, porinejo kuli v roke, tole rešte pol pa pridte po mene, in me zaprejo v sobo.

za bodoče pr-ovce je kot kaže izrednega pomena, da:

• se opredelijo kot močne osebnosti (40 x 4 lastnosti, od katerih moraš izbrati eno od štirih)
• ali pa morda kot šibke? (še 40 krat po štiri lastnosti, tokrat bolj negativno predznačene)
• izberejo 10krat isti odgovor na situacijo pred drugimi odgovori (A - vedno težim k zastavljenim ciljem / B - pripravljen sem na konzenz)
• ali morda vsakič drugačnega?
• rešujejo logične naloge logično
• imajo veliko prijateljev in “radi razumejo stvari“

pa saj po vseh pripetljajih na razgovorih še ne bi nič rekla. če ne bi šlo za neformalni pogovor.

prijateljica dela na irskem. z gripozno virozo, nekaj podobnega je staknila, kot razsaja tudi pri nas vseokrog, ne vzame bolniške.

zakaj ne vzameš bolniške? mi ni jasno.

razloži mi, da ji prve tri dni bolniške ne pripada plačilo. in zato večina ljudi raje dela, kot pa da bi se pozdravili doma.

res da imajo potem naslednje dneve plačane 100%, kar bi pri meni konec koncev pretehtalo v primeru, če človek resno zboli, da si vzame vsaj teden dni bolniške.

je pa še en keč: za te prve tri dni sploh ne rabiš bolniškega lista.

torej sploh ne rabiš h zdravniku. kar je spet velik plus, saj to pomeni, da če že ostaneš doma, da se pozdraviš, ne rabiš viset cel dan po bacilov in virusov polnih čakalnicah. po drugi strani bi to verjetno pri nas potegnilo za sabo marsikakšen “frej dan”, ki bi si ga vsak vzel, ko bi mu pač dopizdilo.

na splošno imajo na irskem precej ohlapna določila kar se tiče bolniških - več ali manj jih določajo sami delodajalci in se lahko med seboj precej razlikujejo. velikokrat imajo določeno maksimalno število dni bolniškega staleža na leto. prav tako določijo koliko dni je meja, ko je potrebno za izostanek zaradi bolezni prinesti zdravniško opravičilo, in ali so zaposleni sploh upravičeni do plačila v času bolniške.

le kako bi se pravilo treh dni obneslo pri nas?

Saoirse pravi, da pri njih večina raje pride delat, kot pa da jim manjka tridnevna plača. bi pri nas to zaposlene vzpodbudilo, da prihajajo še bolj bolni na delo? bi bilo to potem dobro kvečjemu za delodajalce?

verjetno. edina stvar, ki se mi zdi, da bi se pri nas obnesla kot pozitivna je, da za tak dan potem ne potrebuješ opravičila. praktično nikogar ne sme preveč brigat, zakaj si ostal doma, je bil to maček po prehudem žuranju, želja po sprehodu na morju ali pa podaljšano jutranje crkljanje. ob zavedanju, da ta dan ne bo pricingljal noben evro.

vir

je en drek.

baje je problem menjava ritma. ampak menjava ritma s službenega/ šolskega na prazničnega/ počitniškega sploh ni problem.

zjebe samo v obratno smer.

menda naj bi se v času prostih dni spočili. pridobili novo energijo, nov optimizem, veselje, nove lepe spomine za sanjarjenja v službi, med tem ko računalnik prav počasi odpira nove programe. ja. v teoriji se je vse to opravilo. ampak kaj to pomaga, ko je treba jutri vstat nekaj ur prej, kot smo zadnje dni. in je treba jutri dopoldansko kavico piti s šefico in sodelavkami namesto s prijateljicami ali sestro. službeno kosilo bom jutri raje kar spustila. praznična kosila so zakon. po njih je pa najbolje usekat dieto.

tistih deset dni nazaj, ali kdaj so se že začeli prazniki, sem imela v glavi cel spisek stvari, ki jih bom lahko končno opravila, ker bo končno malo več časa. no, nekaj je šlo skozi, večina pa ne. tiste neprijetne stvari sem kar spustila. namerno. prazniki in prisiljen kolektivni dopust je za uživanje, ne pa za delati po stanovanju in vrednotiti staro leto, kaj šele razmišljati o daljni prihodnosti.

še dobro, da sta pred nami samo dva delovna dneva do vikenda.

vsem, ki ste na istem kot jaz, želim, da jutri mine čim hitreje. vsem, ki ste delali tudi med prazniki - vas vsaj ritem ni zjebu. vsem, ki boste odlenarili še do nedelje -

s temi besedami mi je v petek popoldan, ko sem že mislila, da so verjetno podaljšali rok izbire kandidata za delo, šef-not-to-be obrazložil, zakaj 
n a  ž a l o s t  nisem bila izbrana.

ok, svet se mi ni podrl, malo razočarana sem pa že, saj je bila to po dolgem času služba, kjer sem se dejansko videla.

torej, wtf? nisem dovolj natančna?

heh, mogoče res nisem najbolj natančna, ampak kako so prišli do zaključka, da je druga kandidatka, s katero sva se silovito borili kot zadnji preživeli v finalu tretjega kroga, bolj natančna? je bila za natančnost odločilna ura, do katere naj bi poslala sliko?

morda imam res še vedno premalo izkušenj z novodobnimi preizkusi na področju zaposlovanja novih sodelavcev.

eno več pa

prejšnji teden končno en normalen razgovor za službo. po dolgem času, da sem se sploh odločila it. dober pogovor, firma predstavljena, veliko informacij, brez trapastih vprašanj in brez nedovoljenih vprašanj. v zelo sproščenem vzdušju. ponujeni dobri pogoji.

skratka, komaj čakam na kakšen odziv.

ki pride nepričakovano hitro - že po par dneh dobim na mail nalogo, neko namišljeno situacijo, ki bi se lahko zgodila, predstaviti pa moram moja razmišljanja in mnenja glede tega, kako se lotiti zadeve. ja, in dan za tem sem povabljena na drugi krog razgovorov.

po komaj prebavljani nalogi, ki bi v resnici zahtevala od mene več od mojih dejanskih kompetenc za potencialno delovno mesto, se naslednji dan odpravim na razgovor s pričakovanjem vseh tistih glupih kvazi psiholoških vprašanj, ki so izostala na prvem srečanju. pa morda še kakšno dodatno osebo, specializirano za kadre.

zgodi se nič kaj pretresljivega, predvidljiva so morda 3 vprašanja, ostali enourni pogovor poteka usmerjeno v delovne naloge, projekte, sposobnost komuniciranja - skratka, dejansko se preverjajo zadeve, ki jih moram znati in želeti delati.

kar ne morem verjeti. vse štima.

ok, napake in slabe strani se bodo že še pokazale, ampak če samo pomislim od koliko služb so me odvrnili že sami razgovori za delo.

skratka, the službo si želim. ob koncu pogovora izvem, da mi kaže kar dobro, da pa me morajo posredno predstaviti še matični firmi. z mojim cvjem, opisom razgovora, predstavitvijo naloge in mnenjem šefa-wish-to-be. in fotografijo, zaradi evidence.

in potem …

ste že vsi prebrali, kaj sem pozabila…

in je šla moja  z a n e s l j i v o s t  …

vir

f5a48b33d6e5d64810b64db28dd15183

danes je težko priti do pogovora s pravo osebo v podjetju, kjer si želimo delati. večkrat sem že pisala o raznih pripetljajih na poti do nove službe oziroma v zvezi z razgovori.  danes pa bi se posvetila situaciji, ki me je doletela že kar nekajkrat in čeprav bi morala biti zanjo hvaležna, zna biti zelo naporna…

vsi pravijo, da se danes večina služb dobi prek vez in poznanstev. morda. jaz še nisem nobene. so mi pa prijatelji, sorodniki, znanci uredili in dogovorili že nekaj možnosti za razgovor. hvaležna vsem. namen zelo dober. ampak…

1. svakinja-to-be mi je pred par leti ponudila možnost, da pridem na razgovor v njihovo podjetje, kjer so iskali neko koordinatorko v klicnem centru. to je bilo izjemoma, da so povabili “zunanjo” študentko. vse lepo in prav, z gospo sva se pogovorili, bila je videti precej zadovoljna, meni se je zdelo takrat predvsem pomembno, da bi imela večjo plačo, tako da sem bila že skoraj na tem, da se odločim za delo, ko sem zvedela, da bi delala v isti pisarni kot svakinja-to-be in njen novopečeni še ne čisto definirano kaj. med govorice, trače in fouš babnice - ne, nisem imela takrat še dovolj trdnega oklepa. in problem? potem, ko je slišala, da se nisem odločila, me je imela za najbolj neumno ever.
2. fotr mi je že večkrat dogovoril sestanke s sumljivimi ljudmi. sumljivimi zato, ker imam na sumu, da sploh niso imeli razpisa za delovno mesto oz. je bil kandidat izbran že preden sem prišla na razgovor. jah, dolžni so mu bili uslugo, kao. ja, in on je meni in moji samozavesti s tem naredil še večjo.
3. prijatelj me je nedavno priporočil kolegu, uspešnemu poslovnežu, ki sestavlja ekipo za nov oddelek v podjetju. priložnost, ki je ne smem zamuditi, pa vendar se mi spet porajajo neki dvomi, kako je pa potem, ko se enkrat odločiš, da boš delal nekje, kamor si prišel prek “vez in poznanstev” (čeprav so te izbrali ipak na podlagi tvojih kompetenc in ne dobre besede)?

skratka, zoprni del teh situacij nastopi, ko moraš bodočemu delodajalcu:

• sporočiti, da se za delo nisi odločil (občutljivo področje raznih zamer, sploh s strani posrednika - ne ceniš in ne spoštuješ, kar sem zrihtal)  ali

• pokazati, da dosegaš pričakovanja, ki si jih je ustvaril na podlagi dane besede posrednika in pa zavedanja, da se tisti, ki nekako ni popolnoma prepričan, da je delo dobil samo po svoji zaslugi, definitvno trudi bolj, da se dokaže kot dovolj sposoben oz. upravičen izbire.

hkrati pa se zavedam, da idealna služba ne pade v naročje in da je usluga, ki jo dobiš s prednostno možnostjo pogovora glede delovnega mesta, včasih še kako pomembna. čeprav se včasih zdi, da gre za uslugo v narekovajih.