na razgovor za službo prek vez – in potem?

15.11.2007

danes je težko priti do pogovora s pravo osebo v podjetju, kjer si želimo delati. večkrat sem že pisala o raznih pripetljajih na poti do nove službe oziroma v zvezi z razgovori.  danes pa bi se posvetila situaciji, ki me je doletela že kar nekajkrat in čeprav bi morala biti zanjo hvaležna, zna biti zelo naporna…

vsi pravijo, da se danes večina služb dobi prek vez in poznanstev. morda. jaz še nisem nobene. so mi pa prijatelji, sorodniki, znanci uredili in dogovorili že nekaj možnosti za razgovor. hvaležna vsem. namen zelo dober. ampak…

  1. svakinja-to-be mi je pred par leti ponudila možnost, da pridem na razgovor v njihovo podjetje, kjer so iskali neko koordinatorko v klicnem centru. to je bilo izjemoma, da so povabili “zunanjo” študentko. vse lepo in prav, z gospo sva se pogovorili, bila je videti precej zadovoljna, meni se je zdelo takrat predvsem pomembno, da bi imela večjo plačo, tako da sem bila že skoraj na tem, da se odločim za delo, ko sem zvedela, da bi delala v isti pisarni kot svakinja-to-be in njen novopečeni še ne čisto definirano kaj. med govorice, trače in fouš babnice – ne, nisem imela takrat še dovolj trdnega oklepa. in problem? potem, ko je slišala, da se nisem odločila, me je imela za najbolj neumno ever. :)
  2. fotr mi je že večkrat dogovoril sestanke s sumljivimi ljudmi. sumljivimi zato, ker imam na sumu, da sploh niso imeli razpisa za delovno mesto oz. je bil kandidat izbran že preden sem prišla na razgovor. jah, dolžni so mu bili uslugo, kao. ja, in on je meni in moji samozavesti s tem naredil še večjo.
  3. prijatelj me je nedavno priporočil kolegu, uspešnemu poslovnežu, ki sestavlja ekipo za nov oddelek v podjetju. priložnost, ki je ne smem zamuditi, pa vendar se mi spet porajajo neki dvomi, kako je pa potem, ko se enkrat odločiš, da boš delal nekje, kamor si prišel prek “vez in poznanstev” (čeprav so te izbrali ipak na podlagi tvojih kompetenc in ne dobre besede)?
skratka, zoprni del teh situacij nastopi, ko moraš bodočemu delodajalcu:
  • sporočiti, da se za delo nisi odločil (občutljivo področje raznih zamer, sploh s strani posrednika – ne ceniš in ne spoštuješ, kar sem zrihtal)  ali
  • pokazati, da dosegaš pričakovanja, ki si jih je ustvaril na podlagi dane besede posrednika in pa zavedanja, da se tisti, ki nekako ni popolnoma prepričan, da je delo dobil samo po svoji zaslugi, definitvno trudi bolj, da se dokaže kot dovolj sposoben oz. upravičen izbire.

hkrati pa se zavedam, da idealna služba ne pade v naročje in da je usluga, ki jo dobiš s prednostno možnostjo pogovora glede delovnega mesta, včasih še kako pomembna. čeprav se včasih zdi, da gre za uslugo v narekovajih. 

  • Share/Bookmark

kako zavrniti ponudbo za delo?

10.11.2007

napišeš 35 ponudb/prijav za dela, od tega ti 7 firm pošlje uradno zavrnitev, 10 podjetij te povabi na razgovor, ostale obvisijo nekje v zraku…

greš na prve 4 razgovore in se že spopadaš s “prijetnim” problemom, ko si na potezi za izbiro bodoče službe ti. pretehtaš slabe strani, dobre strani, si narediš spisek minusov in plusov, pomisliš na okolje, v katerem bi delal v enem in drugem primeru, na sodelavce, na občutek, ki si ga imel na razgovoru, na vprašanja, ki so ti jih zastavljali, na možnosti napredovanja, skratka preučiš vse vidike in se sam pri sebi že odločiš.

potem pa moraš ostalim delodajalcem povedati, da ne nameravaš priti na dokončni dogovor glede pogojev dela, ker … ?

kako povedati, da nisi več zainteresiran, po tem ko si na razgovoru deloval popolnoma zainteresiran in si dajal vtis, da si najbolj želiš tega dela? kakšen razlog lahko navedeš, da si pustiš odprte možnosti za sodelovanje (kakršno koli pač) v prihodnje?
  • si dobil privlačnejšo ponudbo?
  • so ti drugje ponudili boljše pogoje dela?
  • si nisi predstavljal takih delovnih nalog?
  • imaš možnost delati v podjetju s področja, ki te zaniam tudi osebno?
  • si dobil priložnost neterenskega dela, kar ti trenutno bolj ustreza?
in potem ti eden od “zavrnjenih” potencialnih nadrejenih ponudi večjo plačo, dodatno izobraževanje na področju po izbiri + služben laptop in mobitel…
  • Share/Bookmark

koliko minut delovnega časa ukradete zase?

9.10.2007

so različne službe. smo različni ljudje. in so različni dnevi, obdobja, projekti… 
recimo, da si pogledamo primer: 8 ur dela, pol ure pripadajoče pavze po zakonu, nadure, kadar je treba.

koliko minut pred začetkom dela pridete v službo? ali, če imate malce bolj fleksibilen delavnik, koliko minut po tem, ko preteče 8 ur, odkar ste začeli z delom, odidete domov? je narobe, če po 8 urah in 3 minutah že pomivaš svojo šalčko, čeprav se je po tem, ko cel dan ni bilo skoraj nobenega konkretnega dela, na tvojo mizo kar naenkrat, tam nekje ob 16h, vsul kup papirjev?

čedalje več zahtev se pojavlja po kadrih, ki so pripravljeni ostajati na delovnem mestu praktično cel dan, če je treba. in čedalje večrat je treba. v vseh podjetjih je gužva. in če prideš ob 8ih zjutraj v pisarno in tudi če si takoj “v akciji”, se projekt pač ne more zaključiti do 17h.

pa čeprav si namesto kosila pojedel 3x enominutno energijsko ploščico.

katera ura je meja? skrajni čas, da je treba domov?

koliko minut na dan podarite delu s tem, da se še preostanek dneva oglašate na službene klice in da med pavzo odgovarjate na poslovne maile, ker med delom nimate časa?

koliko minut pa ukradete zase?

greste na wc pa še na kratek sprehod po stavbi, da si pretegnete noge?
greste pred sestankom na kavico in po njem na kratek obisk k prijeteljici, ki dela blizu?
koliko minut kasneje pridete s kosila, da lahko v miru pojeste in imate še dovolj časa za nakup hrane in pijače za večerjo?

koliko takih minut v dobro se pričakuje in koliko takih minut v minus se še tolerira s strani nadrejenih?
  • Share/Bookmark

ali ugled fakultete vpliva na zaposlitev?

17.09.2007

pri oglasih za delo ponavadi podjetja razpišejo pogoje glede: izobrazbe, izkušenj, dodatnih znanj ter osebnostnih lastnosti. kar se tiče izobrazbe, največkrat naletimo na zahtevo po določeni stopnji in smeri (npr.: vsaj VI stopnja ekonomske, komercialne ali  druge ustrezne smeri). bolj poredko podjetja zahtevajo točno določeno izobrazbo, kot na primer diplomirani ekonomist.

konkurenca na trgu dela je ravno za primer, naziv diplomirani ekonomist, zelo velika. veliko študentov in odraslih cilja na strokovni naziv, zato morda izbiri ustanove, kjer bodo naziv pridobili, ne posvečajo ne vem koliko pozornosti. poleg fakultete, ki “nudi” naziv univerzitetni diplomirani ekonomist, obstaja tako rekoč malo morje zasebnih šol oz. samostojnih zavodov, ki nudijo študije ekonomije, komerciale, poslovnih ved in podobno, vsi pa se lahko zaključijo z diplomo iz ekonomije.

potrebno pa se je vprašati, kako delodajalec gleda na to, na kateri šoli je kandidat pridobil izobrazbo. s čedalje večjim številom šol, na katerih poteka formalno priznano izobraževanje, narašča tudi čedalje večje nezaupanje delodajalcev v pridobljena znanja diplomirancev. katera diploma pa lahko sploh dejansko jamči, da ima njen avtor zadostno znanje, tako teoretično kot tudi praktično naravnanost na ekonomsko in družbeno okolje? je znanje, ki ga posameznik dokazuje z diplomo v žepu odvisno od šole ali od posameznikove zainteresiranosti?

kolikokrat na razgovoru kandidate dejansko vprašajo: “kje ste pa diplomirali? katera šola pa je to?” sicer se ta podatek navede že v CV-ju, ampak kako bi se počutili, če bi vam kadrovik rekel, da prvič sliši za šolo/zavod?

kakšna je razlika med:

  • diplomirani ekonomist, Visoka poslovna šola Maribor (Doba)
  • diplomirani ekonomist, Visoka šola za podjetništvo, Gea Colegge
  • diplomirani ekonomist, Visoka komercialna šola Celje
  • diplomirani ekonomist, Ekonomska fakulteta
  • … lahko bi našteli še kar nekaj primerov priznanih šol:
    • Fakulteta za management Koper
    • Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor
    • Fakulteta za organizacijske vede Maribor
    • Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto
  • … in kar precej višjih strokovnih šol, ki niso na seznamu ministrstva:
    • Leila
    • IZ Hera
    • Academia
    • Zavod IRC
Ugled šole je odvisen od tega, koliko časa je šola aktivna, ali je izobrazba po končanem študiju formalno priznana in javno veljavna, koliko šola kot podjetje da na image in oglaševanje, koliko se o šoli govori in piše, koliko je šola draga, ali je imela šola kakšno afero s “kupljeno” oz. lažno, ponarejeno diplomo…

Od vsega tega je tudi odvisno, koliko bo kandidat na trgu dela konkurenčen s svojo izobrazbo, ki je na videz popolnoma enaka vsem 217-im prijavljenim. Tako se zgodi, da nekdo ne dobi dela, ker ni hodil na “pravo” šolo, čeprav ima dejansko več za delo potrebnih znanj kot izbrani kandidat, ki je diplomiral na bolj ugledni fakulteti.

  • Share/Bookmark

zakaj ne greš na bolniško, ko si bolan?

4.09.2007

v vsakem podjetju jo/ga imamo. sodelavko, ki trikrat na leto po en teden za mizo kiha, kašlja. smrka, polni pisarniške koše z robčki in škatlicami aspirinov in lekadolov
sodelavca, ki zre mimo, ko mu predajaš pomembne podatke o stranki, ki jo bo obiskal, saj ima premočno migreno, da bi lahko sprejel v možgane kakršnokoli informacijo. in seveda, top of the top, šefa, ki daje zgled s svojim pa-kaj-če-sem-na-smrt-bolan-DELAT-je-treba vzvišenim izrazom.

Kaj jim je skupno?

neskončno so pridni, marljivi, delavni! pravi Slovenci! prave  m r a v l j e.

Zakaj to počnejo?

  • zaposleni se želijo s tem prilizniti šefu – bolan sem, ampak se trudim, delam. ni me treba plačevat za to, da doma pijem čajčke in forwardiram maile.
  • šefi želijo dati zgled – noben šef ne mara zaposlenih na bolniški, logično.
  • samodokazovanje – zmorem! jaz sem superman/wonderwoman, ki lahko kljub vnetim sinusom in povišani temperaturi opravim pomemben projekt, skočim po darilo za sodelavca in se zvečer dobim s svojim teamom na bowlingu. (točno tako kot v reklami za lek-a-dol)
  • tekmovalnost – boljša sem od glupe sodelavke, ki takoj vzame bolniško, samo da kihne, naj vsi vidijo, da se da delati tudi z angino!
  • zanikanje bolezni – sploh mi nič ni (če se delam, da sem zdrav, nihče ne bo opazil, da nisem; niti jaz sam)

In kakšne so posledice tega, da ne izkoriščamo bolniškega staleža?

  1. šefi zahtevajo več – ni jim po godu, če je kdo prevečkrat na bolniški, saj pri drugih vidijo, da lahko delajo kljub raznim bolezenskim stanjem in znakom.
  2. zaželena lastnost v službi je, da kdaj pa kdaj prideš v službo najmanj z močnim prehladom in tako dokažeš predanost podjetju.
  3. ostali dobijo manjši ali večji občutek manjvrednosti, ker z bronhitisom ne vzdržijo običajnega tempa,
  4. če na delu z boleznijo vztraja šef, se širi slaba vest pri vsakem, ki ostane doma, ko ne more delati, negativno vzdušje pa se širi s prihodom nazaj na delovno mesto, ko po možnosti zveš, kaj vse so drugi v tem času postorili namesto tebe.
  5. najbolj negativna posledica (in hkrati tudi najbolj nizek udarec od vseh junakov) pa je:
nemalokrat okužijo in nalezejo vse v pisarni in vse sokofetkarje!

in potem gredo sokofetkarji na bolniške….

  • Share/Bookmark

tokrat se ni zgodilo meni

5.07.2007

Prijateljica išče službo potem ko se ji izteka porodniška. Eno izmed prijav je poslala na podružnico znane slovenske banke v njenem kraju. Čez dober teden so jo poklicali in jo povabili na razgovor.

Čez dve uri!

Kar se je kasneje izkazalo kot (očitno) nek preizkus.

Ker seveda v dveh urah mlada mamica ni mogla prileteti, so ji po telefonu povedali, da ni problema, da ji bodo v kratkem sporočili drug termin razgovora.

V nekaj dneh jo je na pošti čakal dopis z banke. Sporočili so ji, da so se odločili za drugega kandidata. Izpadla je iz igre, ker ni pokazala dovolj močne želje po delovnem mestu, dovolj močne volje, da v dveh urah pride, kamor hočejo, čeprav je na porodniškem dopustu.

  • Share/Bookmark