vesnina bluzenja

ja, vegas sem gledala, in mike je lepo povedal. božič je precenjen. (na bložič vseeno pridem, most likely). samo spomni te na vse, česar nimaš.

zato so osamljeni v tem času še bolj osamljeni, nesrečni še bolj nesrečni, žalostni še bolj žalostni.

slabo mi je, ker se zadnja leta praznično vzdušje začenja že sredi novembra. danes sva s prijateljico nekje med bananami in jogurti v šparu dojeli, da nama ne zvoni v ušesih in da nimava prisluhov,

dejansko so vrteli jingle bells. zvončkljalo je kar nekaj komadov zapovrstjo. takorekoč božični venček.

bljak. a zaradi tega folk več kupi? trgovski centri med vikendi itak bljak. konec leta pa še fuj in fej zraven.

sama si pač raje pojem nevesele pesmice, ki jih pobiram nekje med zaprašenimi policami, polnimi starih listkov, cedejev, revij, reklam. zaspala bi, naj nihče me ne zbudi, če te ne bo ob meni… najdem nakracan listek z njegovo pisavo. čestitka za rojstni dan. sicer neestestka, pa tako lepa. takrat je še znal hotel.

kaj mi še ni všeč pred prazniki?

da se lahko s kom dobiš v decembru, moraš biti že pravi ekspert za organizacijo. decembra so pač vsi popolnoma booked. hej, saj lahko pridem zraven :D  kamorkoli, res, nisem izbirčna, ta trenutek ne.

in če rečem, da sem prepričana, da je ena certain restavracija najboljša izbira za babjo prednovoletno večerjo, mi lahko verjamete. ne mi verjet šele po tem, ko to potrdi kolegica od sestrične od brata od soseda. se kar naježim.

aja, pa spi se mi. ja, zaspala bi, naj nihče me … spi se mi, ker je skoz temno. vsaj med tednom. hvala bogu za malo daljšo pavzo za malico v novi službi. grem lahko pomolit nos na sonček ali na dež in počekirat enega od bratov kelnarjev v lokalno restavracijo.  

in, če še komu ni jasno, mi letos vprašanje, kje bom za novo leto, še dodatno najeda, kot že itak.

aprišiejtam vse, ki se o tem ne pogovarjajo, ko sem zraven. res. saj ne da ni ponudb, so, tudi ženitne so, ampak mi ne pašejo. trenutno. te.

v novi službi so mi tudi že dali datum novoletne večerje. na četrtek. dovolj časa do takrat, da spoznam ekipo. po prvem tednu lahko rečem le: naporno je po enem mesecu spet sedeti v pisarni plus minus osem ur. in ne, ne okupira misli. vsaj ne dovolj.

in moja lanska veselodecembrska pravila mi sploh ne sedejo. razen že omenjenih povabil na žure, ki jih kljub pomanjanju razlogov za praznovanje ne zavračam.

uf, spet bom dobila nekaj get-a-life komentarjev. ampak če irena reče, da so pozitvni zapisi precenjeni, ji je treba verjet! plus linki, again. plus, prepuščam vas pristnemu christmas spiritu….

vir fotke

moram izkoristit za uživanje in razvajanje, baje. parni valjak, palačinke s skuto in preganjanje bolh z mojega mačka. ja?

včeraj sem s prijateljicama sedela v slaščičarni, polni parčkov in mladih družinic. skupaj z zelenim čajem sem goltala neizlite solze in se smilila sama sebi. zvečer pa sem prebrala Pupin komentar, navila seko, popravila mejkap in … gledala Johnnyja, kaj pa.

jutri torej začnem. spet služit ojrčke po uradni poti. grem v večjo in mlajšo ekipo, v manjšo pisarno, delat približno iste stvari, za več denarja in gledat v steno namesto skozi okno, ampak z možnostjo napredovanja. mislim, da bo kul. prvi teden uvajanja bo naporen, ker ne maram takih stvari.

pripravljam si, kaj bom oblekla. he, kot da grem prvi dan v šolo. no, pa ne bom spet jamrala o tem, kako nimam dost velike omare in je posledično v njej vse natlačeno in popolnoma nepregledno. al pa bom. ker če k temu dodamo še dejstvo, da je večina stvari v omari črne barve, je dejansko izredno težko ob jutranji ne svetlobi in lučeh, ki me ubijajo, z očmi, ki tako zgodaj nočejo sprejeti leč, najti kaj primernega v primernem času. praktično misija nemogoče.

menda je že zadnji čas za kakšen bolj pozitiven zapis. a lahko komepnziram z malo več linki in z odpiranjem omare?

in velike količine spackanega make upa na blazini. ali dveh.

dehidrirana do zadnje kaplje vode v telesu sem želela samo nazaj. v mislih samo en velik čez sence utripajoč  z a k a j.

skuhal mi je čajček. mi položil hladen obkladek na vrat, tja, kjer so me nekaj ur pred tem poljubljale druge ustnice. in me objel. dolgo me je držal v rokah. in premočno me je stiskal. da sem komaj dihala. morda zato, ker dejansko nisem mogla dihati, ne da bi ob tem hlipala. to pa ni bilo sprejemljivo.

so še možnosti? jih sploh hočem? jih on hoče? kako sem lahko vsak dan bolj zmedena, namesto da bi mi bilo vsak dan vse bolj daleč in bolj kristalno. in od daleč vidiš stvari drugače perspektiva je pri meni zelo nerealna.

v petek sem šla čez meje.

v soboto sem iskala samo njegove oči, hlastala za lepimi besedami, hlastala za nečim, mimo česar je šlo upanje. pozabila sem, kakšen okus ima. upanje, that is.

takšen, da dolgo ostane. in ga hočeš še in še in še malo, vsaj malo, in tudi ko ga ni več, hočeš vsaj nekaj podobnega.

danes izgubljam okus…

u mojim venama još je njegovog otrova, još je doza prejaka…

se greva.

tisto malo glupo mrežo z devetimi polji bova narisala še stomilijonkrat.

ko si ufuran, noben nikoli ne zmaga.

in ko postane dolgčas, prešaltava na potapljanje ladjic. na kdo bo koga. na jaz imam 12 novih cifer v telefonu, jaz pa 7. na kupila sem nov komplet spodnjega perila, jaz pa nov obesek za ključe od avta.

poklical me je in sem kar žarela in gledala skozi tebe. dobil sem sms in sploh nisem slišal, kaj si rekla.

v soboto sem bila cel dan na izletu in celo noč zunaj. ampak jaz sem prišel domov kasneje. ampak jaz sem dve uri sedela v avtu. ampak mene sta zapeljevali dve hostesi. uau, zmagal si!

fak, nisi zmagal.

dokler je tekma, ne bo nobene zmage.

zmagala bom, ko ne bom več hotela narisati nobenega krogca.

ko mi bo vseeno, kam boš postavil naslednji križec. imej same križce. boš zmagal?

Človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden… vržen v svet, odgovoren za vse, kar počne. [J.P. Sartre]

koliko smo zares svobodni? do katere mere lahko počnemo, kar hočemo?

trenutno sem bolj svobodna kot marsikdo. ne obvezuje me redna zaposlitev in nimam partnerja. bwah, nimam tipa.

svobodno glavo si hladim pod curkom hladne vode, da ne postane prevroče. za svobodne misli je potreben hladen zrak ali hladna voda. paše zraven.

ampak, sem res svobodna, se sprašujem, ko mi mrzle kapljice polzijo po hrbtu. lahko res grem, kamor hočem kadar hočem? in naredim, kar hočem kjer hočem kadar hočem? načeloma lahko. ne pa brez posledic.

posledice mojih dejanj, ki se jih zavedam, so največkrat tiste, ki omejijo mojo svobodo do take mere, da se dejansko ne počutim svobodno.

vrženi smo v svet in obsojeni drug na drugega. ja, obsojeni smo drug na drugega, in to pri odprtih vratih. ja, lahko si najdeš sto kolegic, od katerih ti bo ena oh in sploh in v glavi se ti bojo vrtele besede usoda, ljubezen in neskončnost. ampak še vedno boš obsojen name, ker tako pač je. ker ne moreš ven, čeprav držim vrata na stežaj odprta.

lahko si najdeš 15 novih prijateljic, vse poparčkane v nekajkotidealnih zvezah, v katerih ni prostora niti za v od varanja. lahko so zresnjene že nekaj let in jim ni do žurov, ampak imajo raje družabne večere z enim kozarcem vinčka. lahko so bolj zapete in ne nosijo tako visokih pet. ampak vedno boš obsojena tudi name.

vsi moji, vsi, ki ste obsojeni name, vsi si lahko najdete primernejšo družbo, konec koncev si prijatelje izbiramo sami. ampak naše poti so že tako prepletene, da bomo ostali v isti sobi, pa čeprav si na trenutke mislimo, da bi ob prvi priložnosti, ob prvem škripanju vrat ali kljuke na vratih, zbežali. ne boste. in jaz ne. ker sem obsojena na vse vas. pa ne tako po pekelsko. tako, na luštno.

svobodna. lahko bi šla na bali. ali pa kakšen drug južni otok. sam da preverim, če obstaja. da bi pobegnila, vsaj za nekaj dni, če že ne za zmeraj. lahko bi šla na obisk k ženi. lahko bi šla nazaj. lahko bi šla naprej.

lahko pa še nekaj časa stopicam na eni in isti točki in se vrtim od upanja do strahu in nazaj. lahko me potegneš stran od te točke, za nekaj utripov srca. v osmem krču mišice me bo nekaj že potegnilo v drugo smer. in tako večkrat, dokler se ne bom osvobodila točke in bom razširila svoje korake v večji krog.

še vedno hodim v krogu in čakam, da me bo streznitveni curek mrzle vode na vratu odfedriral v spiralo.

kako svobodna sem torej zares?

ste vi svobodni? se počutite svobodne?

vir

plavam v morju ali v bazenu z iluzijo?

mesec dni, več kot mesec dni enih in istih komadov v avtu, na računalniku, v glavi…

…

it takes many moons.

zdi se mi, da je vse isto, da nisem naredila nobenega premika. on je šel dalje, v novo upanje, jaz pa utripam na točki T (1,-1).

nekje pa mi je uspel majhen premik, čeprav ne dovolj velik, da bi pridobila na razsežnosti.

na primer, ne spim več z mobilcem pod blazino. jah, to sem počela, da mi je bil na dosegu at any fucking moment. če bi slučajno poklical sredi noči, ker bi se zmotil v številki, bi se lahko javila dovolj hitro, preden bi ugotovil svojo zmoto. in če bi se začela dušiti od same bolečine, bi ga lahko poklicala na pomoč. ali pa koga drugega. skratka, telefon je spet nazaj na polički, dober meter stran.

ko slišim škrtanje na hodniku, ne prisluškujem več niti z enim ušesom. to dela samo še moj maček.

spet jem. mislim, spet jem tudi druge stvari poleg kosmičev z mlekom, grozdja in banan. pravkar se pravzaprav bašem s schwarzwald sladoledom. pa ravno eno številko manjšo jesensko zalogo kavbojk sem kupila…

nekaj je v višnjah s čokolado in smetano. nekaj v kislo-sladki komabinaciji.

nekaj v upanju in strahu. brez tega je vse prazno.

njegovo poličko v kopalnici sem že napolnila s svojimi stvarmi. v tem sem dobra. dajte mi še pet poličk v kopalnici, jutri bodo polne. lahko bi mi pustil en parfum, da blazina ne bi vsak dan manj dišala po tebi. moj maček se zavija v tvoj pulover, jaz ne več. zamenjala sem uverturo in ga ne mučim več z zečičevih sedam godina.

z babami smo šle žurat or something. 

res slab tajming se reče temu, da ena prekine dolgoletno razmerje, ena pa ga skoraj v istem trenutku nadgradi v družino. me so happy for you torej, žurat, hja. na noč, ko je blo povsod polno ircev. kaj praviš na to, ženo? in v poplavi ircev smo uspele spoznat 4 francoze, ki potujejo po evropi z avtodomom. matr, so bli zabavni. niso znali dobro angleško, so pa za vsako drugo besedo znali zapet en komad. razen teh štirih in razen ircev pa nismo opazile nobenih tipov. hiding, anyone?

v smislu delne zaznave gibanja v smeri premika iz točke T pa govori tudi dejstvo, da ne razmišljam več vsak večer o tem, kje je, s kom je in kaj počne. samo še skoraj vsak večer.