vesnina bluzenja

kako tudi ne bi šle, če smo pa že ne vem kolikokrat slišale “ve ste k seksvmestu”. kompliment ali pa ne, sploh ni važno. 

glavno, da se smejemo pa da si stojimo ob strani, ko je treba. ko steve skoči čez plot in ko se big ne prikaže.  in ko sosed postane pre-irresistable.

je bilo luštno. najbolj smo se režale, ker smo se ob določenih momentih režale edine v dvorani. ja, pa kaj. pomembno je prinest penino. še bolj pomembno je, da prineseš dve.

po filmu je bilo energije na pretek. ker smo ugotovile, da že najmanj 5 let nismo šle vse skupaj same v kino. pa mogoče tudi zaradi nenormalne količine rum kuglic. tako da je seveda moral past še mojito. mizo v polnem lokalu smo dobile takoj. we still got it…

da je bila vse-je-kot-včasih mera polna, pa je mimo prišel še izgubljeni, ampak ne pozabljeni kolega. obuli smo ene par spominov in se nasmejali tistim časom.

ves čas pa smo poslušale, da smo iste, kot smo bile. 

to je lepo slišat. dotox deluje! :) poanta večera je bila, da je najpomembnejše razmerje, ki ga imamo same s sabo. jp.

spet v popolni zasedbi, vse štiri, seks u mestu, kot nam pravi mlajši brat od tanajboljzaposlene…

najprej na metre. dejansko nam je ratal spit kar nekaj metrov jegrkol. prvi meter je imel čuden okus, ampak preden smo ugotovile, ali zaradi limone ali zaradi prila ali mogoče zaradi pokvarjenega jegra ali spar stare cole, je bil na mizi že naslednji meter, boljšega okusa.

- ej stara, zanč sm mela po službi izpit, ampak sm na to zjutri pozabla in sm šla u službo kr u balerinkah. pol sm šla pa mal prej iz službe pa sem skočila u trgovino in si kupla štikle na hitr, ker u bistvu na izpit res nisem mogla kr u enih copatih.
- a si mela ustnega?

metri se zaprejo ob polnoči, kelnar nas prijazno usmeri v edini še odprti lokal na vasi, kamor odpeketamo kar peš. cel lokal se počasi spravi ven, me se že malo majemo, sploh meni petke ne stopajo preveč kompaktno, saj sem si par dni nazaj zvila gleženj. tega istega, ki si ga zvijem vsak enkrat na leto že od osnovne šole.

in temu primerno majavo stopim čez eno jebeno stopničko, izgubim ravnotežje in pristanem na havbi avta, ki je parkiran pred vhodom. spektakularno. lastnik moje kriljenje po zraku opazuje z grozo v očeh in pivom v roki in se nemočno zadere:

- moj avtoooooooo
na to pa moja stara, ki ima vse avte pod kontrolo:

- ma dej, sej je sam lancia. pa še stara.

štrokljamo po vaški glavni cesti in en pes se dere v meglo, šepam in moje babe me podpirajo, režimo se in izgledamo še nekajkrat bolj pijane kot smo v resnici. v lokalu nič ne dogaja, zato si po hitrem postopku naročimo taksi. po eni uri taksija od nikjer, na telefonu pa 9 neodgovrjenih klicev od taksista. pokličemo nazaj, iskal nas je pol ure nato pa obrnil nazaj proti ljubljani. stara ga prepričuje, naj pride nazaj in mu razlaga, kje boguzaleđima se nahajamo.

- pa neka vam bude, jebovas
- uuuu fak, ne z njim se ne bomo pelale, zihr bo ful noru al je pa pjan, ne ne, skensli!
- ammm, stric, u bistvu ne rabmo več prevoza, hvala, lahko noč.
- jebovas, a opet bom obračal žbžžžbbbkhnjdmsss ….

prijazni šefe lokala nam naroči drugega taksista, ki nas najde v rekordnem času. pride pa z enim enoprostorcem in sredinski pas je treba dvakrat zapet - enkrat čez ramo in na levo in potem še čez trebuh na desno. problem!

- pa dej jst morm dva vtaktnt notr, fak kam nej dam tega??
- tega dej kle h men not
- ne, ta ne gre u to lukno
- dej ti ga bom jst dala not

v ljubljani smo bili, še preden smo bile vse pripete…

imele smo namen it na agwo, ki jo mojcas ful propagira , ampak smo vmes naletele na ene par tipov, ki so nam malce spremenili načrte…

kaj smo se naučile:
- ej stara, limono mu je gor ožela!
- ja in kaj je blo pol?
- pol je padu dol.
- zakaj je pa to nardila?
- zarad okusa kao…
- zjutri si bom zdej delala sok kar u postli  ;)

vsaj nekje do poldneva

danes gremo babe žurat… na metre

sicer pa obveščam, da se v šiški še vedno išče oranžno tigrast muc kazimir, če bo kdo kaj okoli, bodite pozorni, glejte, iščite, kličite!

men bi se totalno zmešal, če bi moj črnuhec pobrisal pomladnim avanturam naproti… res upam, da bo kazimir varno prišel nazaj domov.

spomnim se njenih besed, kot da bi včeraj prvič prebrala na tistem listu, na katerega smo morali napisati svoje podatke in neko veleumno domislico, kaj bomo, ko bomo veliki, za yearbook ob koncu gimnazije.

uspešna poslovna ženska. watch out!

nikoli nisem podvomila, da ji ne bi to tudi uspelo. morda sama kdaj je. smo že taki, da včasih sami vase dosti bolj dvomimo, kot bi nam bilo treba.

skupaj sva presedeli večino srednje šole. in nikoli po tem prekinili stikov. še več, mislim, da bi lahko rekla, da smo vsak dan boljše prijateljice (all of us).

in takrat nekje v šolskih klopeh (ok, nismo zdej tok stari, da so bile v naših časih še klopi, to se sam tko reče) so se risali prvi tazaresni obrisi življenjskih ciljev in risale so se velike želje in velike sanje.

po maturi sva si začrtali vsaka svojo pot, vsaka svoj izobrazbeni, karierni in še kakšen cilj. marsikatere sanje so se spreminjale tekom študija, marsikatere želje so izgorele in se namesto njih pojavile nove. največkrat realnejše, včasih pa tudi iskrivejše in višje leteče. sama sem zamenjala kar nekaj ciljev, nekaj stvari se ni poklopilo, kot bi se moralo, nekaj stvari si preprosto nisem več želela…

but she stayed on the path all along. kljub vsemu. ali pa morda ravno vsemu navkljub.

prišla je do cilja, in sem faking ponosna nanjo!

in vem, da ji bo uspelo izpolniti, kar si je zastavila. in kar si še bo.

ji že uspeva…

četrtki so naši. za moje babe. ful mam rada te naše četrtke. teden brez babjega dneva enostavno ni popoln. nekaj manjka.

in danes so vse moje babe nevemkje, definitvno pa ne tam, kjer bi morale bit - z mano.

od kje so se sploh vzeli četrtki, nimam pojma. zakaj se ne dobivamo v petek in zakaj ne v sredo. no, vikendi so bolj ali manj poparčkani, sreda je pa itak en čuden dan. sploh so pa ob četrtkih najboljši žuri. no, kao da ful žuramo.

to je kot ena seansa, hehe.

začne se že na poti od ene do druge in do tretje ali pa do prvega lokala. v avtu obdelamo vse novice. kaj je tvoj ušpičil ta teden, česa moj spet ni naredil za vikend, kolikokrat sta se onadva videla in kaj je rekla tašča. kako dolge kremplje ima moj maček, kako prede tvoj nov avto, kako napreduje njena diploma. to je tisto sproščanje negative.

kanal, na koncu katerega vse te slabe stvari celega tedna padejo v en skupni drek in ko se usedemo na pijačko, ves ta drek odplakne nekam daleč stran od nas.

prva runda je vedno bolj na izi, na vrsto pa pridejo kakšne zanimivosti in skrivnosti, ki zbližujejo. če ti je poslal kakšen mail ali odgovoril na sms, kaj je izvedela od bivše sošolke o bivšem sošolcu, ki nam je bil vsem všeč, katerega komentarja na blogu sem bila najbolj vesela… pa kdaj pride saoirse na obisk. in smeha. pripetljaji s sodelavkami, sestrami in brati. še več smeha. sploh ne vem, kje in kdaj se nam zgodi toliko smešnih stvari, da se lahko cel večer režimo. vse je smešno, čeprav ni, i guess.

velikokrat je to ob ledeni kavi, tako da ni alko razlog za smeh.

če pridemo do tega, da naredimo še kakšen premik, gremo na koktejl ali dva ali tri. ali na penino ali dve ali tri. ali celo štiri, baje da smo nazadnje spile štiri. kdo bi štel, če je pa dobra družba. v tej fazi se pojavljajo naši načrti, kdaj gremo na morje in kam, rešitve za vse mogoče probleme, karierni plani, vsi mogoči in nemogoči scenariji, vse pametne in vse nore ideje…

ko se vračamo domov, se hihitamo, spotikamo in nismo niti približno tako pošmekane kot na začetku večera. smo pa kot prerojene. kakšen wellness, kakšna masaža, kakšen jogging. večer s prijateljicami je zakon.

le da gremo včasih domov prekmalu. včasih pa prepozno.

fotka