prvi trije dnevi bolniške brez plačila

10.01.2008

prijateljica dela na irskem. z gripozno virozo, nekaj podobnega je staknila, kot razsaja tudi pri nas vseokrog, ne vzame bolniške.

zakaj ne vzameš bolniške? mi ni jasno.

razloži mi, da ji prve tri dni bolniške ne pripada plačilo. in zato večina ljudi raje dela, kot pa da bi se pozdravili doma.

res da imajo potem naslednje dneve plačane 100%, kar bi pri meni konec koncev pretehtalo v primeru, če človek resno zboli, da si vzame vsaj teden dni bolniške.

je pa še en keč: za te prve tri dni sploh ne rabiš bolniškega lista.

torej sploh ne rabiš h zdravniku. kar je spet velik plus, saj to pomeni, da če že ostaneš doma, da se pozdraviš, ne rabiš viset cel dan po bacilov in virusov polnih čakalnicah. po drugi strani bi to verjetno pri nas potegnilo za sabo marsikakšen “frej dan”, ki bi si ga vsak vzel, ko bi mu pač dopizdilo.

na splošno imajo na irskem precej ohlapna določila kar se tiče bolniških – več ali manj jih določajo sami delodajalci in se lahko med seboj precej razlikujejo. velikokrat imajo določeno maksimalno število dni bolniškega staleža na leto. prav tako določijo koliko dni je meja, ko je potrebno za izostanek zaradi bolezni prinesti zdravniško opravičilo, in ali so zaposleni sploh upravičeni do plačila v času bolniške.

le kako bi se pravilo treh dni obneslo pri nas?
Saoirse pravi, da pri njih večina raje pride delat, kot pa da jim manjka tridnevna plača. bi pri nas to zaposlene vzpodbudilo, da prihajajo še bolj bolni na delo? bi bilo to potem dobro kvečjemu za delodajalce?

verjetno. edina stvar, ki se mi zdi, da bi se pri nas obnesla kot pozitivna je, da za tak dan potem ne potrebuješ opravičila. praktično nikogar ne sme preveč brigat, zakaj si ostal doma, je bil to maček po prehudem žuranju, želja po sprehodu na morju ali pa podaljšano jutranje crkljanje. ob zavedanju, da ta dan ne bo pricingljal noben evro.

vir

  • Share/Bookmark

kako osvojit novega soseda s psičkom?

22.12.2007

se sprašuje moja prijateljica… 

prvič sta se srečala nekaj dni za tem, ko je malo majčkeno psičko našla na cesti in jo vzela k sebi. tiste njene velike oči, večje od njenega drobnega teleščka, so jo klicale in ona je slišala. petič sta se šele sprehajali skupaj po okoliških ulicah, ko sta naleteli na cute couple: njega in njegovega ne tako majhnega psička. kot se je izkazalo, sta bila oba novopečena lastnika ljubkih najdenčkov.

njena psička je letala okrog njiju tako dolgo, da so se vrvice kajpak zapletle med seboj, in njegov psiček jo je skoraj podrl na tla, ko je skočil čez vrvice…

prekleto malo je manjkalo do cheesy zaključka naključnega srečanja, do tega, da bi popadala en po drugem, se objela in dojela, da sta si usojena.

did’t happen.

vir

ker tipček živi na drugi strani ulice, kamor pač ona ne hodi nikoli, in ker delata na različnih koncih mesta ob različnih urah, se od takrat dalje nista več srečala.

bil pa je dovolj tisti dotik, tisti pogled, tisti pasji moment,

da je zdaj moja ženo vsa v oblakih… in se sprašuje, kako (na ne preveč očiten način) staktizirati ponovno naključno srečanje, od katerega bi lahko morda odnesla kakšno povabilo na skupen silvestrski večer…

  • Share/Bookmark