iskanja izgubljenih zakladov

24.06.2014

svoboda mi je začela manjkat tam nekje v začetku junija. kar naenkrat, pravzaprav ne, kar vztrajno, počasi, vsak dan malo bolj močno, se mi je pod kožo, v kri in v vse celice in v vsak dih priplazila tista jebena dušeča “ne morem več” izčrpanost.

in po eni luni, na poletni solsticij, na moj praznik, še kar ni bilo tistega pravega, resničnega občutka svobode.

vsi iščemo tiste trenutke, ko smo bili del nečesa večjega, tiste, ki so ostali za vedno.

iščemo jih skozi napol priprte oči in zapeljive poglede, vržene čez mizo pod češnjo. skozi stare fore, zašepetane na uho in začinjene s pomenljivim nasmeškom. skozi okno družinskega karavana, ki enakomerno pelje proti morju..

pa v omamnih pijačah, ki niso dovolj težke, da bi izravnale tehtnico s patetičnostjo poskusov obujanja sladkosti tiste noči, ko so se pile iste kombinacije, a so učinkovale drugače.

se potapljamo, na dah, kopljemo z rokami po pesku, celo pulimo alge z morskega dna. in se ob tem delamo, da nam je vseeno za vsebino tiste skrinje, ki čaka na tistem mestu, kamor je sploh nismo zakopali. le pustili smo, da je potonila.

tako kot sem si s klobučkom spet našla zaščito pred soncem, ki mi škodi, pa čeprav ga imam tako rada, bi si morala najti zaščito tudi pred drugimi stvarmi, ki jih imam rada. in pred ljudmi, ki jih imam rada. preveč. preveč, res.

  • Share/Bookmark

sedela sem ob reki savi in jokala…

9.12.2013

tak dan je bil pač. pasal je hladen zrak na licih. z desne roke sem snela rokavico in obrisala tekočino z njih. trepalnice so se lepile ena na drugo, zgornje na spodnje. zaspana, utrujena, žalostna. in ko sem najbolj žalostna, sem tudi najbolj srečna, vesela, polna upanja. vse hkrati. ljubim vse hkrati. ker je antipol praznini.

sedela sem na trhli leseni ograji in zrla v vodo. voda skoraj vedno pomeni spokojnost. če že ne v tistem trenutku, pa pomeni, da razburkanosti, valovom in vsemu temu sledi spokojnost. od dovolj daleč izgleda čudovita. kot iz starih pripovedk in pesmi. bistra, zelena, celo turkizna. lepo enakomerno dere. iščem vrtince, a jih ne najdem.

cefram delčke, ki bolijo, da bolijo še bolj. da jih je še več, ki bolijo vsak zase. cefram jih do mikrodelcev, ki pronicajo v vse moje celice. drgetam, a ne od mraza.

morda je vse to le ego, mi šine kot kroglica iz loto bobna, v katerem neumorno premetava trne, nože, vrele koščke lave in vse tisto, kar boli in peče. pa nič zares ne boli tako, kot znajo boleti rane, ki si jih rišem  s a m a.

torej, ego? me zares boli, ali sem le užaljena, je le načet moj ponos, moj ego? vrgla bi ga v reko, naj ga odnese do morja. ker na morju ga malo rabim. ker na morju mi ne škoduje. na morju imava odličen odnos. ne obvladam ga čisto, a tudi on mene ne. ne tako kot tu in zdaj.

moram se malo ubiti, da lahko potem spet živim. zares živim. in le kdaj je bolj pravi čas za to, kot zdaj? ravno preden bom spakirala kufre in šla. pa čeprav le za nekaj dni, nekaj noči. bežim? ne. beg je, ko ostajam doma. ko bežim od sebe. ko se umikam. ko bežim k vodi in puščam vodo iz oči. bežim in se potem vračam. vračam na novo. močnejša. z večjo samozavestjo in manjšim egom.

z največjimi črnimi očali, kar jih imam, v črnem plaščku in črnih škorenjcih, zavita v črn prosojen šal, ki sem ga kupila sredi poletja zaradi njegovih modric. z bleščicami na ustnicah, za praznični stajling. z novim tatujem. in z nasmeškom. fake it till you make it.

  • Share/Bookmark

brenčanje in čričkanje

1.09.2013

ležala bi na črno-beli brisači, z glavo na torbici, in pustila, da mi sonce stara kožo. ker paše. in stvarem, ki pašejo, se je težko odpovedat. stokrat si lahko rečem, da nekaj ni dobro zame, da nimam nič od tega, da me ubija. a kaj, ko se zaradi tega počutim bolj živo.

everything that kills me, makes me feel alive,” pa fo.

vprašala bi te, še stokrat: “can we stay like this forever?” Samo da bi še stokrat slišala “yes, we will.” in pustila, da me tvoja desna roka stisne čez pas, tako da s celim hrbtom čutim magnetno toploto, ki se akumulira v pritisku na trtico. ventilator na stropu meša zrak z elektriko in vrtenje se izenači s tvojim dihanjem. jaz pa gledam na uro in upam, da se bo naslednjih 25 minut nekako pretvorilo v ta forever.

počasi odprem oči, po hladni noči je ob 8ih zjutraj že vroče. sonce mi segreva glavo, pregreto od noči. od nočnega opijanja, omamljanja, padanja in letenja. od par ur zibanja. od tvojih besed, ki so me opijanile bolj kot gemišt, rakija in žuja skupaj. od tvojega močnega prijema in pogleda, ki me je žgal v trebuh bolj kot sonce ob 1h popoldan. od tistega občutka popolne sproščenosti, lebdenja nad oblaki, zavedanja, da je res. od tvoje srajce in mojega klobučka. od smeha in seksa. bog.

lizala bi sol s tvoje kože in ti kuštrala lase in ti rekla, spet, “vse mi lahko delaš, kar hočeš.”  in ko bi se umirila in pod vratom čutila tvojo roko, bi ščipala samo sebe, da si potrdim, da je res. res je. gledaš me, kot da sem tvoja khaleesi.

pila bi pivo iz tvoje piksne in jedla falafel ter poslušala tistega mladega katalonca peti in igrati kitaro. nekaj korakov stran od deklet, ki so plesala zanj, sva zaplesala še midva. tvoj šepet, ki me je spravljal ob pamet, odkar sva se spoznala pred meseci, ko sva bila še v i hate you, but i want to fuck you fazi, me je zdaj, ko sva bila čez dan prijatelja, zmešal še bolj. i’m your little slut. pustim ti, da me vodiš po ulicah, kjer bi se sama izgubila. po samotnih ulicah, po nevarnih ulicah.

moški, ki ti naredi solato, res ne more škoditi zdravju, ali kako?

september.

ostala je postaja na radiu. modrice. srajca. zmeda. brenčanje v glavi in čričkanje v celem telesu. majica z napisom two are better than one. nekaj fotk, facebook sporočila, ki jih je vse manj. poti grejo nazaj v stare rutine. včeraj sem delala domači pesto. nikoli ne bo noben tako dober, kot je bil tvoj, ki ga je jedlo več kot 50 ljudi za večerjo zaradi moje želje. pila sem gemišt s poceni malvazijo, po kateri me pri tebi ni nikoli bolela glava in danes zajtrkovala lekadol. ostale so tangice, ki si jih spravil, da so me počakale od tiste najine tretje, prve zadnje noči. ostal je vžigalnki z napisom lol. lol, resno?

the beach.

še verjamem v tiste ognje, ki si jih vsadil v moje misli. zdijo se kot moja ideja. plamtijo, rastejo, žgejo. in še verjamem v ta jebeni rajski filing. ta filing, ki ga občutiš za trenutek,  ko si del nečesa. in ko ga najdeš, traja za vedno. forever.

  • Share/Bookmark

pomlad se v bistvu začne že februarja

4.02.2013

stopim iz pisarne. diši, kljub nedavnemu sneženju, diši. na licih čutim južni veter, paše mi. diši po pomladi.

folk objavlja prve fotke zvončkov, celo trobentice so že zacvetele. februar je v bistvu tak vesel mesec, če ga gledaš s spomladanskega zornega kota. začne se z rojstnimi dnevi vodnark, ki smo itak zakon. naše žurke pa nepozabne. potem že vsi skupaj v maškarah preganjamo zimo. pa valentinovo. ne glede na to, da je to precej bruh praznik, še vedno je pač all about love.

dnevi so že ornk daljši od novembrskih, sonce vse večkrat že zjutraj buta v moje oči in vsi smo kar nekako veseli, da je januar mimo. pa ptiči se že fajn derejo. z njimi vred vsi čivkamo o tem, da prihaja …

pomlad se dejansko začne že februarja. in to mi je všeč.

tud meče me, vsak dan bolj. vse večkrat ne zdržim pri miru, se ne zadržim, vse večkrat vržem pogled izpod trepalnic in oblečem krilce, ki kar kliče po tem, da me kdo .. zavrti. izzivam z smsi, ki mu napnejo živce. in žile. in mi zmanjkuje zraka in tal pod nogami, ko dobim odgovor, ki se konča s tremi pikicami. in nadaljuje v živo, v ukradenem trenutku, v skritem lebdenju. ko ne čutim ničesar, razen vročega jezika,  močnega prijema in hladne stene, ob katero me hlastno pritisne.

obliznem ustnice, ostane okus po malinah in beli čokoladi. nataknem sončna očala in se pošpricam s spring dizzy vonjem. odplešem par korakov, se zavrtim okoli svoje osi, skočim v zrak in zakričim, se smejem vse do muskelfibra…

in se odločim, cel februar se bom smejala. saj je ja pomlad! ;)

  • Share/Bookmark

to je ta praznicni cas, ki vse mal zjebe…

22.12.2012

gledam njegovo torbico, taka sportno poslovna je, nosil jo je pa predvsem za na izlete. zalostno visi tam na obesalniki pri vratih, kjer jo je nazadnje pustil, in caka… ze predolgo caka.

tezko je dojet, da to ni cakanje, da ne bo nikoli vec obesena cez njegovo ramo ali postavljena na zadnji sedez avta sla ven. tezko je dojet ta nikoli vec. saj vem, ampak si tezko predstavljam. vcasih se zalotim, da tudi jaz se kar cakam, da bo enkrat spet poklical, da se bo enkrat spet pokazal na garaznih vratih ali da bo enkrat, ko bom prisla domov, spet vse, kot je bilo. da bo lezal na kavcu in reseval krizanke, ali spal ob nogometu na tvju. ali naskrivaj kradel cokoladne napolitanke iz stare omare.

pa ne bo. tako kot nikoli vec ne bo kavca, omare, nase novoletne smrekce, na sploh vsega tega vdusja, ki je bilo…

saj nam je lepo. so pa trenutki, ko cutis, da cas ni naredil svojega in da je se vedno isto tezko, ker ga ni, in se tezje, ko se zavedas, kaj pomeni ta nikoli vec.

  • Share/Bookmark

takrat je bil tudi torek

18.09.2011

začelo je padat, narahlo, potem močneje.

in sem se šla postavit na parkirišče, razširila roke, obrnila dlani proti nebu, za njimi pa še obraz, se skremžila, ko mi je debela kaplja padla na oko, stisnila skupaj oči kot pri dveh letih, ko sem pri pranju las prvič dobila šampon v oči, ali kot takrat, ko mi je bivša frizerka barvala trepalnice in sem ji zaradi neznosno pekočega občutka zapackala več rumenih brisač.

potem pa počasi sprostila vse mišice, prepustila krč v vratu hladnim kapljicam in se glasno zarežala. s trebuhom, rameni, ustnicami in vsem. pravi dojajni smeh, le brez glasu.

začutila sem kurjo polt, nekje nad lopaticami je vzniknila in spolzela vzdolž rok, na podlakteh me je zmrazilo, kot ko prvič v sezoni stopaš v še hladno in čisto morje, ne paše najbolj, ampak moraš, ker si komaj čakal na ta trenutek, in nikakor ne greš domov, ne da bi se zmočil čez glavo.

zaznala sem pridušeno trajajoče grmenje, ki je samo podaljšalo učinek tihega režanja. in počasi začutila topi mir nekje v očesnem ozadju; skupaj z mejkapom so se z oči počasi packale in spirale misli. grde, lepe, nepomembne, pomembne, vse, vse, nobene.

blank. blank storm.

še vedno rahlo opečena koža je vpijala mehko vodo in drhtela pod hladnim pihljanjem. isto se bom počutila jaz, ko mi  bo v hladni noči v živo šepnil, ej.. lahko noč.

vseeno, ali bo torek.

vseeno, kateri dan bo, katera noč, ožamem mokro majico, zamigam s prsti. soba je že hladna, danes bo fajn za spat.

  • Share/Bookmark