loco poletje …

29.07.2011
v laseh imam se vedno nekaj mivke z marbella bay playe. v nosu se vedno pod svezim atlantskim vetrom cutim nekaj toplega vlaznega zraka s passeig de gracia. med americano kavo in najbolj sweet (v obeh pomenih) cupcakes ever se vedno cutim okuse brazilskih koktejlov.

v barceloni se vse dogaja bolj intenzivno. zazre se vate. in tezko jo speres, spraskas, zlizes s sebe. barca ostane.

v barci so bli pac  m o j i  t r e n u t k i.

in ceprav na polno uzivam in med totalno relaksacijo padam v nekontrolirane napade smeha, se mi odvijajo znova in znova. se mi prikazujejo kot diapozitivi, malo poblurane, a mocno povecane slike na platnu irskih ulic pred mano.

tolk intezivnih momentov, energij in custev pac ne mores kar pospravit v file in ga zapret. butajo, butajo.

se bojo, vem. se nekaj casa bom muy loco…

in lajkam muy loco stanje…

  • Share/Bookmark

okostnjaki v omari

17.06.2011

pospravljanje osrednje omare doma je svojevrsten podvig.

kaj dobiš, ko v cca 4 kubične metre najstarejše omare zapakiraš vse, kar se da? vsa stara poročna darila, kozarce, bišteke, krožnike, sklede, kose posode, za katere danes sploh ne moreš pogruntat, za kaj so se uporabljali, zapakirane piškote z napisom srečno 2000, nekaj mrtvih moljev.

črnobelo, že skoraj sepia fotko s faksa, mami v prvi vrsti, brez fotošopa. retro sončna očala od takrat, ko so bila in prvič. suhe južine, ki naj bi me prestrašile pred leti. delayed scare my sister effect.

kartice, voščilnice, fotke. pisave, skice, spomine. veselja, zmage. gumbe.

verze, solze, smeh.

obsedim na tleh.

gledam  t j a,  kjer je ponavadi zaspal pred televizijo. v rokah stistkam njegova očala, kuli in križanko.

pa se skuliram, kaj pa. spomine pospravim v škatlo in odnesem v klet, kajpak.  č a k a j o.  naj malo počakajo. do jeseni al neki.

kopičenje, hrčkanje, vlaganje, zlaganje, tlačenje. je kje kakšen centimeter še frej? daj tole tja!

zakaj smo taki, nimam pojma. true, težko se ločiš od stvari, ki jo poosebiš. težko vržeš v tri različne koše za ločene odpadke tisto nekaj, kar ima tako velik pomen. tisto stvar, ki  ji daš, pripišeš, določiš, poveličaš pomen, ki ga sicer sploh nima.

težko fukneš stran nekaj, za kar presodiš, da ti zna zabedirat, ko si boš predstavljal, kako leži v kontejnerju in kriči: “se spomniš, takrat si me prvič vzela v roke in se nasmejala, se spomniš, kakšen občutek neskončne sreče in ljubezni in veselja je napolnil tvoje telo in hip zatem še vse, ki ti, ki so ti, ki ti pomenijo največ.”

potem realno presodiš… ti občutki niso povezani z materialno obliko spominov. smeti so to, smeti.

vse te stvari so breme. lažje se diha, ko jih ni v prostoru. in s popolnoma prenovljeno kuhinjo ni nič drugače. v tistem bistvu doma je vse še vedno enako, tako, kot je bilo. najbolj med 87 in 95. pa še je.

vse je še.

energija je še. energija ne gre kr tko nekam v nič.

razsodnost, razsodnost.

kaj bi rešil, če bi moral vzeti tri stvari, vse ostalo pa pustiti za sabo?

zdi se mi, kot da se je spet sprostila energija, ki se je morda nakopičila nekje v temnih kotih in čakala, da bomo uspele odstraniti balast ter uzreti tisto naše. tisto bistvo. tisto, kar ostane… ko vse drugo gre – k vragu.

okostnjaki so še med obešalniki. vsak ima svoje skrivnosti. naj jih preselijo skupaj s starimi prelepljenimi ivericami. ne rabimo jih, ne želimo jih.

letting go, letting go.

  • Share/Bookmark

polnolunska priznanja

19.04.2011

celo noč me ne pusti pri miru, mi ne da spati, me drži pokonci, me vztrajno sili v obračanje in v tisto smešno prebujanje, ko še ne zaspiš… ali pa v tisto sladko prebujanje, ko ravno zaspiš.

polna luna nikoli ne zataji.

pa če bi bilo še tako zelo pametno it spat. pa čeprav je šele ponedeljek, no, torek, in bi res rabila nekaj spanca. pred koncem tedna, ki obeta še več neprespanosti.

polna luna neumorno buta v glavo. toliko časa, da nekaj napišem. idealno bi bilo, če bi jo lahko vklopila vedno pred roki, recimo.

random facts letijo iz mene do random ljudi, ki so še/že budni at this time. naveličana se dam na offline. ostanejo samo volkodlaki in jaz :cool:

in en in isti komad na repeat. mislim, da sem edina, ki si ne omislim vsaj desetkomadne playliste.

fool moon’s confessions.

nazadnje sem slikala. mešala sem rdečo, rumeno in oranžno. bleščice in regrat. dlake in pene. atome in vesolja.

danes zlagam tihožitja. nož, polnilec za telefon in dve na pol pogoreli vžigalici. mavričen usb ključek, ki ga še nisem vrnila, azurnomoder zamašek od 1in1/2litrske vode in lak za nohte v tisti neopredeljivi rjavosivi taupe barvi, ki je, očitno, dobila ime po francoskem krtu. irski štamprle, pepelnik iz barcelone in kocka. ha, ta ima celo smisel. orbit fruit, krokodilček špangica in incredible me. vse zmečem v škatlo, z enim zamahom. lajk i’m a superhero.

superpowers bi mi prišle prav v teh dneh. pa 4 dodatne ure na dan. saj imam čas za kavo, bejbe moje, res, ampak.. zdajle ve spite.

bliža se en kup enih zanimivih zadev, jaz pa, kot ponavadi, sploh ne vem, kje se me drži glava, kje plava želodec in kaj kam hoče moj nos. my head is giving me life or death, but i can’t choose mood.

čez tri ure moram vstat zamenjat leče. današnji dan se je zjutraj napovedoval za naporno tečnega, iztekel se je precej dobro. jutri je lahko samo boljši.

pa četudi enkrat ali dvakrat vmes razpadem na vesnume. vesnum as in kvantum mene.

“meh.”

  • Share/Bookmark

saladinka

20.01.2011

en majhen košček zemlje ob morju malo pred červarjem je enkrat pred leti tam dobil, odkupil moj fotr.

od lokalnega kmeta, ki je namenil vsakemu iz družbe en majhen kos, eni so si postavili hiše, moja dva pa sta si postavila najprej vsako poletje šotor, potem prikolico.  pa predprostor pa ogrodje za šotorske plahte pa kamnito mizo, ki jo je kasneje polizani, malce ekscentrični lokalni maser, po mnenju moje takrat predšolske sestrice, najepsi fnt morja, izkoristil za masaže turistk. hmjna. bljak much.

fotr nama je naštimal tudi gugalnico pa visečo mrežo, skratka, cel luksuz. najbolj luksuzna stvar namestitve pa je bil vonj. divji origano in rožmarin sta se mešala z vonjem po soncu ožganih trav in morja, breskev, oljk, ma svašta. če bi ta vonj lahko ujela in zaprla v flaško, piksno ali nekam, bi ga lahko uporabljala kot zrak za takojšen dvig razpoloženja. za preselitev v sanje. v mir.

plac je bil nebeški. idelaen za meditacijo, jogo, guganje, spanje, napolnitev baterij. plac je bil ena sama ljubezen, actually.

en dan bom šla tja, in bom stala točno tam, kjer sem se nekoč zavaljena v mrežo gugala in mi je bilo fajn. in bom dihala in se mogoče smejala. mogoče jokala. mogoče pa se bom samo odpirala in bila momentalno prazna.  in bom dihala tisti zrak. in bom dihala spomine.

sergio in albina.

od njiju je bila prvenstveno ta zemlja. kmeta. z najlepšim nasadom breskev na svetu. trdo sta delala vsak dan. njuna koža nagubana, ožgana od sonca, polna peg in madežev.  z zelenjavnim vrtom, nasadom bambusa in z nekaj kurami in zajci. topli osebi. in oba sta imela nekakšen čisto svoj način govora. njega se je težko razumelo.

prav vidim ga, kako se utrujen po celodnevnem oranju v vročini usede na leseno zeleno pobarvano in okrušeno klopco, zavzdihne in obriše pot s čela. v kratkih kaki hlačah s starim usnjenim pasom in v beli razvlečeni tovornjakarski majici. in z obveznim slamnikom. slamnik je bil zlit skupaj z njim. nikoli ga nisem videla brez slamnika, se mi zdi. zamežikal je v sonce, ki je žgalo skozi male oljčne listke, se odžejal s kozarcem vode ali morda bevande in se že ponudil, da pokaže male zajčke. albina je bila drobna ženička, zmeraj je ponujala kaj za jest in bilo je božansko. od zmešanih jajc za zajtrk do najbolj okusne mineštre in life in njokov z omako. zmeraj je dišala po njokih z omako. v modri cvetlični halji je hitela po hiši in okrog hiše in not in ven in ves čas nekaj nosila na mizo.

všeč mi je bilo, že takrat,  ko se je pri njiju zbrala cela množica ljudi, večinoma sorodnikov, za njen rojstni dan, ki ga je imela ravno sredi našega dopusta. pa hiša. edina, ki je pasala v tisto okolje. rumena. z zelenimi polkni. s kamnitim dvoriščem, poraščeno okolico s stotimi grmički in drevesi. s štirnom. z iz katerega vodo sem se enkrat hudo zastrupila. ker sem pila malinovec, ki ga sicer sploh nisem marala, samo zato, ker mi ga je ponudil njun vnuk, ki mi je bil všeč. že takrat, drugič.

pomol. ki so ga gradili fotr in njegova družba. taprav, kamnit, do moje dobe že načet, razbit in obdelan od morja na vse možne načine. vedela sem za vse luknje in tekla po njem bosa do konca, se usedla in pustila, da se mi eroziran beton zažira v rit, da mi veter piha okoli ušes ter deluje kot white noise za vse ostale zvoke in da me poškropi vsak sedmi val. ker vsak sedmi je bil malo večji od ostalih.

en dan bom šla tja, in bom stala točno tam, kjer je bila včasih luknja in pod njo skala, danes pa je spet lepo zalit beton s kovinsko ograjo in lojtrco in vsem tem sranjem. stala bom tam in pustila, da mi veter in morje butata v obraz.

in mi bo fajn.

  • Share/Bookmark

od jutri dalje…

31.12.2010

vam vsem želim isto,  kot sem vam do danes.

veliko zdravja (ker če ni zdravja, pol ni nič drugega pomembno),

veliko smeha (ker smeh je pol zdravja, to je res, preverjeno!),

veliko energije, za vse stvari in pizdarije, ki bi jih rad vsak počel, pa mu je kdaj zmanjka, une zadnje zaloge naj se povečajo, ali pa naj je bo toliko, da jo lahko izvažate. pravzaprav, naj kroži, imejte toliko energije, da jo boste dali drugim, in še več jo boste dobili nazaj.

veliko kroženja na splošno, povezovanja, pass forwardanja,

veliko sonca, ker nam daje fizično in psihično energijo, ker sije, tudi ko ga ne vidimo :)

in seveda, naj bo leto polno uspehov, takšnih malih zmag, osebnih zmag, gremo naprej zmag,

pa ljubezni. itak. njene, njegove, od tamalih, od staršev, od prijateljev in prijateljic, od sosedov in kolegic, od žverc, od narave, od sveta, od vesolja… naj bo vsepovsod, naj jo čutimo vsepovsod in jo delimo, dajemo, prejemamo.

srečnga pa zdrauga!

  • Share/Bookmark

bistvo praznikov…

27.12.2010

…je pretakanje pozitivne energije..

odklopljenih ljudi, nenormalnih scen, druženje in spoznavanje, smeh in petje in ples… biti v krogu. družine ali družine. biti dobre volje non stop.

početi stvari, ki jih sicer ne bi. izrezovati snežinke iz papirja.  izbirati naj fotko žura, ki je trajal 4 dni in noči. chica bum. plačati nočitev v hostlu svojemu kufru. in ga potem peljati še na ogled mesta. se zadeti z vrati od avta. šteti prazne steklenice in polja na družabni igri. spati po kosilu. se pogovarjati v različnih jezikih in se razumeti.

dobit slikco po mmsju, najti črnega mačka nekje drugje. svahili slovarček. pekoče paprike.

dajat energijo. in jo sprejemat.

… da sem poletje narisal le zate ;)
  • Share/Bookmark