vesnina bluzenja

to soboto bo prvo VESPA srečanje v Ljubljani - zbor vesp in ljubiteljev bo 20.9.2008 ob 9 uri, pred gostilno Kačji Log v Ljubljani (Podutik-pod Toškim Čelom).

Vespaši bodo pognali svoje  dvokolesnike proti Polhovem Gradcu, do Vrhnike, naprej do Bistre, kjer bodo spotoma pobrali še nekaj zgodovine iz muzeja starodobnih vozil in postanek. Pot bodo nadaljevali naprej do Iškega Vintgarja, kjer se bodo okrepčali, nato pa popeljali lepotičke skozi center Ljubljane. Zaključili bodo na štartnem mestu, s kosilom in zabavo.

organizatorji poročajo, da so povabljeni tudi k županu in na sejem starodobnikov, ki se ta vikend odvija na ljubljanskem sejmu.

osic bo v ljubljani toliko, da bodo zagotovo plenile poglede…

pridite pogledat, če imate vespo, bi jo imeli, ste si jo vedno želeli, ali pa vam je vespa life style preprosto blizu

hočem, da gre vse ven.

danes, jutri, do tvojega rojstnega dneva, do novoletnih praznikov in objub, do mojega rojstnega dneva, do skomercializiranega praznika ljubezni, predvsem pa do poletja. uf, do poletja…

nisi uporabljal dvojine.

bil si na dopustu, šel boš na fitnes, jedel si v restavraciji, skočil si z elastiko, kupil si mazdo, gledal si film, videl si nekaj posebnega…

ne, srce, v resnici sva bila na dopusta, bova (ali pa ne bova) šla na fitnes, jedla sva v restavraciji, skočila sva z elastiko, kupila sva mazdo, gledala sva film, videla sva nekaj posebnega…

vse kaže, da bojo spremembe večje, kot sem si lahko predstavljala.

in, ja, tudi jaz sovražim september. že od nekdaj. ni moglo biti dobro znamenje, da imaš rojstni dan ravno na moj najbolj osovraženi mesec. to je bil začetek šole. je bil babičin infarkt. začetek šole. konec poletja. smrt. konec poletnih romanc. konec poletnih iskanj. pol leta zveze. listje. megla. začetek šole. nova poznanstva, ki niso prinesla nič dobrega.

dvojina slabo prenaša tiste, ki je ne znajo uporabljati.

se mi zdi.

mi je kar nekako pogrela današnji (halo še en mesec je do konca poletja, ne pa do začetka zime) dan, sploh ko sem ugotovila, da gre za slovensko skupino!

bravo, sheeva!

sicer se pa počasi privajam na star delovni ritem in ugotavljam, da bojo to jesen nujne spremembe… vsaj majhni koraki v smeri sprememb, če že ne bo šlo v globalu.

jutri, z novo energijo, v nove projekte. danes pa je lazyday, dan za umbrello, vanilijev čaj in mehko dekco, na kateri se ob meni crklja moj mačkon.

nekaj mojih fotk, razmišljanj, ugotovitev in bluzenj s poti na sicilijo ;) 

 
fotke&mix: vesna

- etna je črna. hehe

- na etno se gre v supergah. in hlačah.

- vsi italijani imajo najmanj en tatu.

- red bull bi nama lahko sponzoriral pot (prekoračila vse priporočene dnevne vnose )

- po 15 urah vožnje si kot v transu.

- oddaljenost hotela od morja ne pomeni oddaljenosti od plaže, oddaljenost od plaže pa ne pomeni oddaljenost od mestne plaže.

- na siciliji se oblačijo v črno, v belo ali v črno-belo. še nikoli nisem bila nikjer tako zlita z domačini

- bo kdo kdaj ugotovil, kako je mala bambina iz kapucinske grobnice 90 let po smrti videti, kot da bi bila lutka?

- garmin je res zakon.

- garmin je res zakon, dokler te garmin-bitch ne pošlje na najbolj prometno ulico palerma, kjer se 6 pasov zgužva v dva, od katerega je en zaseden s parkiranimi avtomobili, iz katerih nepredvidljivo skačejo sicilijani na sredo ceste.

- taverne, picerije, restavracije so celo popoldne zaprte.

- v italijanskih turističnih mestih se mesto ravna po hotelskih urah (zjutraj poležavanje, potem plaža, kosilo, plaža, domov in zvečer akcija).

- najubitačnejši promet do sedaj doživela v palermu.

- nekateri se res ne zanjo obnašati ob ogledu znamenitosti.

- vino z okusom mandljev je mljami.

- na siciliji ni agwe, delajo pa ful dober mojito, ki je tudi najbolj popularen koktejl.

- hrana je v lokalih, namenjenih turistom, enostavno… bljak. v pravih sičiljanskih tavernah pa za prste polizat! sploh paštice in školjke!

- na etni na višini 2000 m najdeš vse - od hotelov, picerij, lokalov, pokušin žganic, do dojenčkov in psov. izgubiš pa sončna očala, ki ti jih - odpihne!

- obstajajo trije tipi italijanskih obmorskih jebačev.

- sicilijanke so večinoma lepe ženske, imajo lepo temno polt in čudovite črne lase, sicilijanci pa so ali jebači ali “majhni prdci”

- na čudoviti plaži se da zgraditi nagnusno idustrijsko cono.

- obstajajo še hujši tuneli od šentviškega (dejansko vse odpada, manjka 70% luči, cesta pa je naluknjana), pa vendar niso zaprti!

- dilema: ali bi raje stala v koloni v tunelu ali na viaduktu?

- po 2 kg lubenice greš lahko samo še odtočit in spat.

- v positano grem samo, če bo tam tudi jude law.

- v italiji je ful preveč farmacevtske industrije

- zelo moker občutek je, ko prepozno ugotoviš, da je avtomatski splakovalnik na wcju pokvarjen.

- ob naročilu koktelja dobiš na mizo sadne ražnjiče in slane prigrizke.

- olive postrežejo polite z martinijem. mljami!

- kamne z etne oziroma njene koščke se da prinest v zelo različnih in user friendly oblikah. uhančki, zapestnice, obeski za ključe, obeski okoli vratu… bodo par tednov krasili moje dearest.

- sum na mafijo na vsakem koraku 1: bencin ti tankajo zaposleni na črpalkah in ga zato zaračunajo 0,03 € več kot je uradna cena. ko 44,20 € plačaš s petdesetakom, brez vprašanja zaokrožijo sami sebi na 45 in se napotijo k naslednji “žrtvi”.

- sum na mafijo na vsakem koraku 2: pred hotelom dobiva kazen za napačno parkiranje. v hotelu se ponudijo, da bodo to oni uredili, denar naj pustiva kar pri njih.

- je bilo lepo? si, certo. malo naporno, ampak lepo.

- ful lepo je bilo videti veselje mojega mačkona, ko me je ves zaspan zagledal po enem tednu.

- in zdaj lahko spet komaj čakam, da nekam grem

- extra: če nimate ideje za kosilo - hitro, preprosto in zelo okusno: špageti s paradižnikom, baziliko in ricotta sirom

- za statistika loverje: 7 dni, 6 noči, 4500 km, 1240 €.

greva mal pogledat mafiozote. poskusit domači limoncelo. namakat hobotnice v olivno olje in rit v morje.

pa nabrat malo lave na etno. baje si vsi, ki jim nameravaš prinesti kakšno darilce iz sicilije, želijo prav malo strjene lave. majhne trde koščke, ki jih lahko dajo prašit. dobite, vsi

sicilija, here we come :)

ful se veselim dopusta, ki ga bova preživela točno po svojih željah in po svojem (heh, mojem) ritmu. hkrati z adrenalinom, ki mi ga dviguje pakiranje, pa čutim nekaj … nedoločljivega. nekakšno tesnobo. rajzefivr?

pogrešala bom mojega mačkončka.

komaj čakam, da grem. in (že zdaj) komaj čakam, da pridem domov. taka sem.

seveda.

poleg očitnega, glede na vse možne statistike, to je, da imamo zelo veliko možnosti, da se zaletimo, lažje ali težje poškodujemo ali celo umremo na cesti. v avtu, peš, na kolesu, motorju, v avtobusu.

nesreč je pač toliko, da lahko tako rekoč rečemo, da imamo vsak dan znova srečo, če varno pridemo od a do b.

na cesti pa se nam lahko pripetijo tudi drugačne nevarnosti. fotr je včeraj blendal avtu, ki je, po njegovi oceni, nekje s sto na uro prevozil rdečo. na dunajski. pri wtcju. ob zeleni se je odpeljal naprej in ob cesti videl dotični avto. zapeljal je zraven, skoraj ustavil, ko so izza avta skočili trije nabildani mladeniči, eden od njih oborožen s kijem, in ga začeli verbalno napadati. fotr se je izgovoril, da se je zmotil, da je mislil, da gre za njegovega znanca. drugače mu ne bi ušle kakšne resne posledice.

kot kaže, pa nas je lahko v ljubljani že zares strah tudi, da nam sredi centra ali pravzaprav kjerkoli, pade na avto (ali na glavo) nekaj desetmeterski oder.

bravo, naši.