sedela sem ob reki savi in jokala…

9.12.2013

tak dan je bil pač. pasal je hladen zrak na licih. z desne roke sem snela rokavico in obrisala tekočino z njih. trepalnice so se lepile ena na drugo, zgornje na spodnje. zaspana, utrujena, žalostna. in ko sem najbolj žalostna, sem tudi najbolj srečna, vesela, polna upanja. vse hkrati. ljubim vse hkrati. ker je antipol praznini.

sedela sem na trhli leseni ograji in zrla v vodo. voda skoraj vedno pomeni spokojnost. če že ne v tistem trenutku, pa pomeni, da razburkanosti, valovom in vsemu temu sledi spokojnost. od dovolj daleč izgleda čudovita. kot iz starih pripovedk in pesmi. bistra, zelena, celo turkizna. lepo enakomerno dere. iščem vrtince, a jih ne najdem.

cefram delčke, ki bolijo, da bolijo še bolj. da jih je še več, ki bolijo vsak zase. cefram jih do mikrodelcev, ki pronicajo v vse moje celice. drgetam, a ne od mraza.

morda je vse to le ego, mi šine kot kroglica iz loto bobna, v katerem neumorno premetava trne, nože, vrele koščke lave in vse tisto, kar boli in peče. pa nič zares ne boli tako, kot znajo boleti rane, ki si jih rišem  s a m a.

torej, ego? me zares boli, ali sem le užaljena, je le načet moj ponos, moj ego? vrgla bi ga v reko, naj ga odnese do morja. ker na morju ga malo rabim. ker na morju mi ne škoduje. na morju imava odličen odnos. ne obvladam ga čisto, a tudi on mene ne. ne tako kot tu in zdaj.

moram se malo ubiti, da lahko potem spet živim. zares živim. in le kdaj je bolj pravi čas za to, kot zdaj? ravno preden bom spakirala kufre in šla. pa čeprav le za nekaj dni, nekaj noči. bežim? ne. beg je, ko ostajam doma. ko bežim od sebe. ko se umikam. ko bežim k vodi in puščam vodo iz oči. bežim in se potem vračam. vračam na novo. močnejša. z večjo samozavestjo in manjšim egom.

z največjimi črnimi očali, kar jih imam, v črnem plaščku in črnih škorenjcih, zavita v črn prosojen šal, ki sem ga kupila sredi poletja zaradi njegovih modric. z bleščicami na ustnicah, za praznični stajling. z novim tatujem. in z nasmeškom. fake it till you make it.

  • Share/Bookmark

menda je tudi novembra dovoljeno sanjati?

24.11.2013

tajsko plažo, na primer, dicapria in kokos v roki. bakle na plaži ponoči, veter, ki kuštra in pomirja hkrati, in tisti božanski občutek paradiža, ko pustiš vse skrbi na drugem koncu sveta, pustiš realnost, probleme, ljubezen… edina skrb, ki ostane, je, koliko peska imaš v riti.

siva. tema. prazne veje, prazne ulice, prazne misli in prazne kalorije. 
p r a z n i n a  pred prazniki.
november v ljubljani.

cca šestkrat po sto evrov pa greš v sanje. in nazaj. za dva meseca položnic, mejbi tri.

ker je lažje pisat seznam stvari za spakirat kot odkljukovat to-do sezname. ker je japanke lažje nataknit kot štumfe, škornje in gamaše. ker je lažje.

easy, easy.

sanje me čakajo. me kličejo.

  • Share/Bookmark

si je lažje izposoditi denar ali dobiti novo službo?

22.10.2013

v dneh, ko odpadlo listje že povzroča rahlo depresijo, hkrati pa me preveva neka čudna umirjenost, ko se vse okoli mene preliva toplina jesenskih barv, obsijanih s pozno popoldanskim sončnim zahodom, je nekako, kdo bi vedel točno kako in kdaj, “kriza je” postala nova “takle mamo”.

pred hoferjem vidiš čedalje več dobrih avtomobilov, v trgovinah pa čedalje manj srečnih obrazov, ki so še nedavno brez slabe vesti metali
v voziček izbrane blagovne znamke. vsi gledajo cene, primerjajo, berejo etikete, se pogovarjajo in sprašujejo, kje je kaj ceneje in kje dobiti za isti denar boljšo kakovost. končno postajamo premišljeni potrošniki. a za pravo izbiro in boljšo kakovost, za bolj zdravo izbiro pravzaprav, ravno zdaj, ko smo končno doumeli, v čemu je keč, vse prevečkrat zmanjka denarja.

davek na slabo izbiro pa bomo plačevali vsi. vsi istega. vsi visokega. z načetim zdravjem in z uničenim okoljem.

v dneh, ko kriza in “kriza” pronicata v vsak del naših življenj, se zaradi slabega ali negotovega finančnega stanja tudi vse manj družimo. zapiramo se v svoje brloge, da ne bi kdo videl, da nimamo za koktejl v fensi lokalu, solatko v poslovni restavraciji. da ne bi kdo videl, da nimamo za belo kavo, za veliko pivo. da nimamo za burek. namesto, da bi se družili na sprehodu ali pri prijateljih pred televizijo, se raje umaknemo v svoj svet, sedimo vsak na svojem kavču in buljimo v ekran, ki nam servira vsak dan iste in vse bolj negativne novice, neumne resničnostne šove, bedaste žajfnice in stare filme. v najboljšem primeru dokumentarce, ob katerih se nam zvrti od grozot v svetu.

v dneh, ko nas že kmalu po prihodu z dela zajame tema, pač nimamo kaj za početi. prepuščamo se malodušju in programskim direktorjem televizijskih hiš. knjige je težko brati v takih stresnih časih. potrebujemo sprostitev. potrebujemo kuharske oddaje, iz katerih se naučimo nekaj receptov, ki jih morda celo preizkusimo z nekaj poceni nadomestnimi sestavinami. če še imamo pečico.

če zagusti, kaj bi prodali prej – televizor ali pečico? in za kaj od tega bi prej dobili kupca?

v teh dneh smo vsi že slišali, če ne doživeli, zgodbo o tem, kako težko je najti novo službo. niso časi za to. celo veze in poznanstva pomagajo le, če si v zelo bližnji vezi. in vsi smo že slišali, če ne doživeli, zgodbo o tem, da se plače nižajo, zamujajo ali jih sploh ni.

in ko od vodstva dobiš predlog, naj si za prebroditev parih mesecev, ko plače ne bo ali pa bo znašala le toliko, da bo za nekaj položnic, denar nekje izposodiš, se sprašujem: “si je res lažje izposoditi denar ali vendarle dobiti novo službo?”

ne veš, dokler ne probaš, ne?

  • Share/Bookmark

ta trenutek sem srečna

12.10.2013

in to ni zavestna odločitev. še manj neka the secret fora. to čutim, prihaja iz mene, ponotranjena sreča, ki jo v določenem trenutku očitno znam dojeti na zavedni ravni.

pomirjena sem. čeprav zadnje čase ne spim in čeprav se še vedno prevečkrat obnašam samodestruktivno.

gledam v dež in razmišljam, a kdaj dežuje enakomerno? paše stat na dežju; hladne kapljice, ki povzročajo kurjo polt, hkrati delujejo nekako pomirjujoče. kot vse bo v redu balzam. kot aloe vera gel za tiste rane, na katere ga ne moreš nanesti.

odločitev, ki pride iz preproste zdrave logike, iz ideje, ki je vsajena najgljoblje v biti, da mi paše živet zdravo, paše mi – in fizično in psihično, in zato ni težko izstopiti iz nadaljevanke, v katero sem se zaciklala. season finale je presenetil še mene.

jesen je vedno čas za spremembe, to je pač naravno. čas, da odvržemo liste. čas za out of the box dejanja. čas za distanco od vsega negativnega. ne glede na to, kako lep je lahko odnos, kako globok, kako iskren. če prinaša negativno energije, obremenjuje in vleče navzdol, moram stran. in zdaj čutim, da se lahko odmaknem.

če si ne zastaviš cilja, te ne more osrečiti občutek, ko ga dosežeš.

  • Share/Bookmark

pika nogavička je carica

30.09.2013

prejšnji teden sem spet zamudila pikin festival. saj ne da me ne vem kako vleče med množico otrok, ampak sem pikina fenica. vesela je, zabavna, pogumna, iz vsega zna nardit žur…

od pike se lahko človek marsičesa nauči.

povežimo se! dobri sosedski odnosi so pomembni. povabilo na kavo, domača jabolka, menjava pridelkov z vrta ali izposoja motorne žage, pomoč pri šivanju ali varstvu otrok. vse to pride zelo prav, še posebej v časih, ko si sami ne moremo privoščiti toliko, kot si lahko, če se povežemo med seboj in pomagamo drug drugemu. povežimo se tudi s sodelavci, s kolegi na faksu, s sorodniki :P

gospodinjska opravila so lahka zabavna. kuhanje je lahko bolj veselo, če pustiš za sabo v kuhinji pravo razdejanje. so what, saj lahko ob pospravljanju in čiščenju poslušaš glasno glasbo, na noge pa si natakneš copate za brisanje prahu in z njimi drsaš po stanovanju. vsa opravila si lahko narediš zabavna, če vložiš v to nekaj domišljije.

poskušaj nove stvari. spoprijatelji se z nekom, ki je popolnoma drugačen – nauči se nekaj novega, o svetu, o drugih ljudeh in o sebi.

pika je pogumna. in kdaj, če ne zdaj, najbolj potrebujemo pogum za nove izkušnje, doživetja in dogodivščine ter za vse, česar si ne upamo, ker morda ni prav ali pa nas je strah. pogum za življenje.

piki je umrla mama, oče pa je bil kapitan, izgubljen nekje na daljnem morju. pika je dokaz, da življenje ni odvisno samo od kart, ki smo jih dobili, temveč od tega, kako bomo z njimi igrali. namesto da bi se smilila sama sebi, se pika odloči iz vseh stvari potegniti najboljše. go girl! :)

kar se nam zdi prav, ni nujno zares prav. samo poglejmo, koliko vrednot in načel se z druge perspektive ali čez čas pokaže za popolnoma drugačne. pika je prava superprotestnica, ponosna na drugačnost, borka proti „zaplankanosti“.

pusti domišljiji prosto pot. pika je znana tudi po svojem laganju, ki pa je dobronamerno. če s kakšno zgodbico, ki je nastala v tvoji glavi, koga nasmeješ ali spraviš v dobro voljo, ne bo nihče zameril.

pomagaj živalim. tako svojim hišnim ljubljenčkom, kot tistim, za katere veš, da živijo v slabih razmerah, tistim, ki na parkirišču pred nakupovalnim centrom čakajo, da jih nekdo opazi, tistim, ki jih po nepotrebnem mučijo za preizkušanje novih zdravil ali kozmetike, tistim, ki trpijo na kmetijah ali v cirkusih.

bodimo dobrodelni. ko proslavljamo svoj dan, se spomnimo na tiste, ki imajo manj. pika je na svoj dan otrokom iz sirotišnice kupila sladoled in bonbone. če želimo pozornost, jo pridobimo s pomočjo drugim.

kreativno izkoristi svoje talente. uporabi jih, kjer koli lahko.

verjemi vase. piki prepričanje vase omogoča, da hodi po steni in stropu, da reši otroke iz goreče stavbe in da vsakič znova dokaže, da je pametnejša od odraslih. s pikino samozavestjo tudi nebo ni meja :D

Above all pa: ne bodimo preresni. vsi vemo, da je smeh pol zdravja.iIn da se premalo smejemo. za več dobre volje in pozitivne energije se smejmo, kadar le lahko. pika je sinonim zabave in vsakič znova nas opomni, da moramo uživati življenje v vsakem trenutku.

carica, sej pravim.

  • Share/Bookmark

brenčanje in čričkanje

1.09.2013

ležala bi na črno-beli brisači, z glavo na torbici, in pustila, da mi sonce stara kožo. ker paše. in stvarem, ki pašejo, se je težko odpovedat. stokrat si lahko rečem, da nekaj ni dobro zame, da nimam nič od tega, da me ubija. a kaj, ko se zaradi tega počutim bolj živo.

everything that kills me, makes me feel alive,” pa fo.

vprašala bi te, še stokrat: “can we stay like this forever?” Samo da bi še stokrat slišala “yes, we will.” in pustila, da me tvoja desna roka stisne čez pas, tako da s celim hrbtom čutim magnetno toploto, ki se akumulira v pritisku na trtico. ventilator na stropu meša zrak z elektriko in vrtenje se izenači s tvojim dihanjem. jaz pa gledam na uro in upam, da se bo naslednjih 25 minut nekako pretvorilo v ta forever.

počasi odprem oči, po hladni noči je ob 8ih zjutraj že vroče. sonce mi segreva glavo, pregreto od noči. od nočnega opijanja, omamljanja, padanja in letenja. od par ur zibanja. od tvojih besed, ki so me opijanile bolj kot gemišt, rakija in žuja skupaj. od tvojega močnega prijema in pogleda, ki me je žgal v trebuh bolj kot sonce ob 1h popoldan. od tistega občutka popolne sproščenosti, lebdenja nad oblaki, zavedanja, da je res. od tvoje srajce in mojega klobučka. od smeha in seksa. bog.

lizala bi sol s tvoje kože in ti kuštrala lase in ti rekla, spet, “vse mi lahko delaš, kar hočeš.”  in ko bi se umirila in pod vratom čutila tvojo roko, bi ščipala samo sebe, da si potrdim, da je res. res je. gledaš me, kot da sem tvoja khaleesi.

pila bi pivo iz tvoje piksne in jedla falafel ter poslušala tistega mladega katalonca peti in igrati kitaro. nekaj korakov stran od deklet, ki so plesala zanj, sva zaplesala še midva. tvoj šepet, ki me je spravljal ob pamet, odkar sva se spoznala pred meseci, ko sva bila še v i hate you, but i want to fuck you fazi, me je zdaj, ko sva bila čez dan prijatelja, zmešal še bolj. i’m your little slut. pustim ti, da me vodiš po ulicah, kjer bi se sama izgubila. po samotnih ulicah, po nevarnih ulicah.

moški, ki ti naredi solato, res ne more škoditi zdravju, ali kako?

september.

ostala je postaja na radiu. modrice. srajca. zmeda. brenčanje v glavi in čričkanje v celem telesu. majica z napisom two are better than one. nekaj fotk, facebook sporočila, ki jih je vse manj. poti grejo nazaj v stare rutine. včeraj sem delala domači pesto. nikoli ne bo noben tako dober, kot je bil tvoj, ki ga je jedlo več kot 50 ljudi za večerjo zaradi moje želje. pila sem gemišt s poceni malvazijo, po kateri me pri tebi ni nikoli bolela glava in danes zajtrkovala lekadol. ostale so tangice, ki si jih spravil, da so me počakale od tiste najine tretje, prve zadnje noči. ostal je vžigalnki z napisom lol. lol, resno?

the beach.

še verjamem v tiste ognje, ki si jih vsadil v moje misli. zdijo se kot moja ideja. plamtijo, rastejo, žgejo. in še verjamem v ta jebeni rajski filing. ta filing, ki ga občutiš za trenutek,  ko si del nečesa. in ko ga najdeš, traja za vedno. forever.

  • Share/Bookmark